O človeških usodah se pri nas odloča na podlagi projekcijskih testov, ki v državah z napredno izvedensko stroko, kot so skandinavske, Nemčija in Velika Britanija, niso sprejemljivi ali so celo prepovedani. Areh, ki je tudi izvoljeni predsednik Sekcije za sodno psihologijo pri svetovnem združenju za uporabno psihologijo s stoletno tradicijo (kot sodni izvedenec s področja preiskovalne psihologije pa sodeluje s policijo, sodišči in odvetniki), pravi, da ni povedal nič novega, le v tujino se je ozrl in pokazal na to, kar tam obstaja že desetletje!
Ko je pred desetimi leti postal sodni izvedenec, mu nihče ni povedal, kako se napiše izvedensko mnenje. Poslali so mu nekaj vzorcev in kmalu je spoznal, da se med sabo zelo razlikujejo. S tako »svobodnim« pristopom ni bil zadovoljen, zato se je zakopal v študij tuje literature, in več ko je prebral, bolj se je zavedal razlike med Slovenijo in državami, kjer je sodna psihologija zelo razvita. Pri nas pa je v tej stroki edini v akademskem svetu! Če gre ta trenutek s fakultete, ga ne more nihče nadomestiti.
S kolegi se je začel pogovarjati o razlikah med nami in razvitimi državami, spraševati, pa so le odmahovali z roko, češ, ni pomembno – to, kar počnemo, je povsem v redu. S tem se ni mogel sprijazniti, opažal je vedno večje razlike in postavljal čedalje neprijetnejša vprašanja. Zato je vedno bolj rasla tudi napetost med njim in kolegi.
Pred tremi leti je na enem izmed strokovnih predavanj opozoril, da imamo v psihologiji težave s tako imenovanimi projekcijskimi testi. Med njimi je Rorschachov, pri katerem pred osebo postavijo niz različnih barvnih madežev (nekateri so črno-beli, drugi črno-beli z rdečimi packami, tretji barvni, op. a.), za vsakega pa mora ocenjevana oseba povedati, kaj vidi – kaj mu madež predstavlja. Po tem, kar v packi vidiš, te psiholog oceni in pove, kakšna oseba si. Drugi sporni projekcijski testi so: likovni test Benderjeve in otroške risbe ter anatomske lutke.
Zakaj takšne razlike med državami? V Nemčiji so tako Rorschachov test kot anatomske lutke resno odsvetovani in sodišča ne upoštevajo izvedenskih mnenj, ki so utemeljena na njih. Kako je to mogoče? Zakaj takšna razlika med državama, ko smo vendar skorajda skopirali nemški pravni sistem?
Potem ko je Areh zbral vse standarde in načine dela, veljavne v tujini, mu je vrhovno sodišče odobrilo raziskavo, saj je uvidelo pomen takega dela. Na sodiščih se namreč pojavlja nemalo pritožb nad delom sodnih izvedencev. Ob predlogu za raziskavo pa se še ni zavedal, koliko konfliktov je v resnici za delom izvedencev. »Da obstaja toliko razočaranih ljudi, predvsem staršev v ločitvenih postopkih, nisem vedel in mi je všeč, da nisem. V tem primeru bi namreč lahko delal pod vtisom čustev, in to ne bi bilo dobro. V raziskavo sem šel kot profesor, zaprt v svoj kabinet, zakopan v literaturo in z razmislekom o tem, kako bi bilo treba delati. Tako sem zbral standarde in začel raziskovati projekcijske teste, za katere so me nekateri profesorji na študiju psihologije učili, da so v redu, drugi pa opozarjali, da so problematični.«
V tujini je jasno, da sodni izvedenci testirajo v okoliščinah visokega tveganja, kar pomeni, da se lahko povzroči škoda tistemu, ki ga ocenjuješ. »Prav zato moraš pri svojem delu uporabljati varna orodja, tako rekoč smetano psiholoških orodij – najboljše, kar obstaja. Projekcijske teste pa je znanost zavrnila, saj ni dokazov, da delujejo.«
Psihologovo ugibanje. Naknadno je tudi ugotovil, da je Rorschachov test v celoti objavljen na spletu. »Zdaj pa si predstavljajte: ne samo da z njim psiholog napol ugiba o vaših lastnostih – ena polovica so ugibanja, druga pa njegova osebna pričakovanja. Ljudje se ocenjujemo po videzu – lahko se zdite nekomu simpatični, drugemu pa antipatični – in ni strokovnjaka, na katerega to ne bi vplivalo. To se dogaja nezavedno, je v genih, tako delujemo. Zato so projekcijski testi za klinično psihologijo morda v redu, ker imaš pred sabo pacienta na terapiji nekaj mesecev, in če se pri presoji oziroma oceni zmotiš, to popraviš – pri izvedenskih mnenjih, za katere imaš na voljo en mesec, pa so lahko posledice v primeru zmote zelo težke. To je nepopravljivo. Gre za usodne odločitve! Poslati nekoga za 30 let v zapor na podlagi nečesa, kar je obtoženi videl v Roscharchovih madežih in je izvedenec to ocenil kot problematično, ali otroke dodeliti neprimernemu staršu – je nesprejemljivo!
Več v reviji Zarja Jana št. 41, 13.10.2020