Sporočilo s sodišča in naš odgovor nanj
Spoštovani,
v zvezi z medijsko odmevno zadevo povezano z začasnim odvzemom otrok, opr. št. IV P 1570/2018, sporočamo, kot je že znano, da je za odločitev v zadevi potrebno izdelati izvedensko mnenje, h kateremu mora sodišče poleg že dveh izbranih izvedencev na iniciativo slednjih dodatno v postopek pritegniti še tretjega izvedenca, vsakega s specifičnim strokovnim znanjem s področja konkretne problematike družinskega sodstva.
Za izdelavo izvedenskega mnenja je potreben čas, predvsem pa gre za obravnavanje občutljivih in varovanih podatkov, zato sodišče v tej fazi postopka do nadaljnjega javnosti ne more obveščati o vsaki odločitvi. Prav tako sodišče ne more in ne sme pojasnjevati vsakokratnega režima izvajanja stikov med strankami, saj bi posredovanje tovrstnih informacij pomenilo razkrivanje vsebine še odprtega postopka, iz katerega je javnost izključena.
Posebej je treba poudariti, da so povsem neresnične večkrat zapisane trditve v nekaterih medijih, da je sodišče eni od strank postopka prepovedalo komunicirati z novinarji oz. mediji. Sodišče je zaradi varovanja koristi mladoletnih otrok eni od strank postopka prepovedalo le objavljanje določenih, z otroci povezanih vsebin na družbenih omrežjih in na forumih, kar je bistvena razlika.
Sodišče je in bo vselej zagovarjalo transparentnost v zadevah, o katerih odloča. Nesprejemljivo pa je po naši oceni klicanje na odgovornost s strani anonimnih avtorjev v vaši reviji (Jana Zarja) in zahteva po medijskem zagovarjanju sodniških odločitev, saj se na ta način ustvarja pritisk na delo sodišča in še posebej na razpravljajočo sodnico. Vsebina sodniških odločitev je v pravni državi podvržena nadzoru preko zakonsko določenih pravnih sredstev, tudi konkretne odločitve v tej pravdni zadevi so bile presojane in še bodo s strani pristojnih institucij. Sodišče pa ne pristaja na vzporedno »sojenje« v medijih in se na tovrstne objave in pisma anonimnih avtorjev ne bo odzivalo.
Vsled vsega navedenega vam sporočamo, da v trenutni fazi postopka in glede na njegovo naravo sodišče javnosti ne more dnevno ali tedensko posredovati informacij, zato vas prosimo za razumevanje.
S prijaznimi pozdravi
Mateja Jazbec, Okrožno sodišče v Ljubljani
------------------------------------------------------------
Ne pozabimo izvirnega greha
To je bil nezaslišano brutalen lov na otroke, ki niso hoteli z očetom. Ni se odvijal v zaprtem prostoru, kjer bi škodoželjna mati snemala prestrašene, jokajoče in upirajoče se otroke, ampak se je vse skupaj dogajalo zunaj, kjer so okrutno dogajanje snemali mimoidoči in sosedje. Dogajalo se je pred javnostjo, in, spomnimo, celo sodni izvrševalec se je zlomil in skušal pregovoriti sodnico, naj rubež prekine. Pa ga ni in v tem je izvirni greh. Vsi se sprašujemo, zakaj otroci tako globoko odklanjajo očeta in zakaj tega sodišče ni ugotavljalo, preden se je odločilo za tako radikalen ukrep, kot je odvzem otrok materi, ki so bili do ločitve izključno z njo, oče se je prikazal le tu in tam. Ukrep je, kot pojasnjujete, začasen, lahko pa traja v nedogled, kar se je že pokazalo. V pol leta so otroci smeli preživeti z materjo dvakrat po eno uro, kot smo izvedeli s sodišča. In?
Naj vam bo jasno – zanimajo nas izključno otroci! Marsikdo, ki se lahko vživi v dramo treh otrok, ki morajo nenadoma zapustiti svoj dom, šolo, vrtec, babico, prijatelje in se preseliti k očetu zaradi očitnega mnenja sodišča, da ima odtujeni oče absolutno, čeprav začasno pravico do otrok, te dni slabo spi. Tako je iz medijskih objav razbrati: največja korist otrok je oče in največja nevarnost mati, ker ovira stike z njim. O tem, kaj mislijo in čutijo otroci, ki niso več dojenčki, nismo doslej nič slišali. Ker bodo itak vse pozabili, sodišče pa mora namesto njih braniti njihovo največjo korist? Ki je kaj? Stroka, ki se je tudi oglasila v medijih, misli drugače. Seveda nas veseli, da ste končno našli kar tri sodne izvedence, upamo, da niste dali vsakemu po eno uro časa in šopek spisov, ki jih je izbralo sodišče.
Zakaj so anonimni? To sem sicer ljubeznivima Mateji Jazbec (predstavnici za medije) in vodji družinskega sodišča mag. Nadji Marolt razložila že takrat, ko sta me povabili na pogovor. Vrsta pričevanj, ki smo jih objavili, je anonimnih za javnost, niso pa anonimna za nas in sodišče, če jih bo želelo slišati. Pričevalci trdijo, da so enaka pričevanja poslali na sodišče in na pristojne CSD-je, pa ni bilo nobenega odziva. Sodnica jih torej najde v spisu, ki je poln očetovih zelo dolgih pritožb in iz konteksta iztrganih posnetkov pogovorov z materjo ter upiranja otrok, ki niso hoteli na stike, zato jih morda težko »najde«.
Zakaj so torej pričevanja, ki smo jih objavili, anonimna? Prvič zato, ker bi z razkrivanjem imen in krajev razkrili tudi, za katere otroke gre. Nismo torej objavili imena dečkove učiteljice, ki ga opisuje kot izjemno lepo vzgojenega in prijetnega, njegovega očeta pa kot nesramnega in agresivnega. Torej smo dosledno spoštovali varovanje podatkov. Po drugi strani pa se pričevalci bojijo maščevalnega očeta in težav, ki bi jih lahko povzročil. Če napišem, kakšne, bom izdala njegov poklic in zveze, kar pa menda tudi ni prav?!
Izjema pri anonimnosti je bila sodnica, ki nam je napisala zgroženo pismo o nezaslišanem nasilju nad otroki, ni pa se podpisala zaradi razmer v sodstvu, ki bi se lotilo nje namesto neurejenih razmer. Sodnica pa seveda ni anonimna za našo redakcijo. Ne pobiramo informacij z »ulice«, kot nam je že tudi bilo očitano.
Vzporedno sojenje? Oziroma – naj po analogiji sodi ulica? Veste, nismo nobena ulica in tudi ljudje, ki se zavzemajo za tri otroke, o katerih mati ne sme vedeti, s kom so, kadar niso z očetom, kdo so njihovi razredniki, s kom se družijo – smo samo zaskrbljeni državljani, prepričani, da v tem sodnem postopku nikakor ni vse prav. O tem sta nas prepričala tudi materina odvetnika, ki sta se oba zaletela v zid pristranskosti – sodnica namreč upošteva samo očetove argumente. In to že od trenutka, ko je prevzela primer. Je žrtev očetovih vztrajnih in prepričljivih manipulacij ali pa je zadaj še kaj drugega? Vidite, to nas pa seveda zelo zanima. Revizija postopka, ki jo je doslej opravilo sodišče, je bila po vašem mnenju bp, tudi varuh človekovih pravic ji je prikimal, toda doslej ste se ukvarjali le s postopkom in nikakor z vsebino. In vsebina so otroci! Tisto, kar bi sodišče moralo narediti že zdavnaj, torej s skupino kredibilnih sodnih izvedencev ugotoviti, za kaj gre, in to pred lanskim novembrom, ko ste materi odvzeli otroke, boste naredili šele zdaj. In že vnaprej opozarjate, da izvedenstvo potrebuje čas. Koliko časa? Bodo medtem otroci smeli biti le s tistim roditeljem, ki se je vključil v njihovo življenje šele po tem, ko je dokončno zapustil družino?
Če nam že očitate vzporedno sojenje, naj vas potolažim – nimamo te moči, da bi otrokom vrnili mamo, ki jo je oče s pomočjo sodnice in njenih naročil šoli in CSD-jem spretno izrinil iz njihovega življenja. Vi pa jo imate. Nam preostane samo medijski pritisk, da se ne bo vse skupaj pozabilo in pometlo pod preprogo, kjer lahko nesrečni otroci obtičijo zelo dolgo. Ne zanima nas ta primer le kot zgodba, ampak delovanje sodišča nasploh, če bomo morda sami kdaj padli v sodne mline.
Naj torej upoštevamo vaše sporočilo, da mama NIMA prepovedi komuniciranja z mediji? Mama ima drugačen dokument, ki ga bo torej sodnica upoštevala, če jo bo hotela kaznovati? Vašega ali svojega? Zato bomo mamo pustili pri miru, da se ne bo kdo še po tej strani spravljal nanjo.
Ampak, saj veste, enkrat bo prišlo vse na dan.
Sonja Grizila