Tumor so odkrili po čudežu. V nasprotju z dobro leto starejšim bratcem Tadejem, ki je bil prvo leto v vrtcu pogosto bolan, se Lili ni dotaknila nobena okužba; bila je zdrava in v vrtcu ni nikoli manjkala. Je pa vzgojiteljica poklicala starše, ko je deklica nenadoma dobila drisko. Ponjo je prišel očka Matija in predvsem zaradi bolniškega lista poklical pediatrinjo. Sestra mu je svetovala, naj Lili le pripelje na pregled, saj je tako redko pri njih. Zdravnica jo je natančno pregledala in zaznala bulico. Pod nujno so še isti dan prišli na ultrazvočno preiskavo, toda starši so slišali kar nekaj očitkov, da »za vsako malenkost res ni treba jemati časa tistim, ki to preiskavo zares potrebujejo«. Aparat namreč bulice ni jasno zaznal. Ta je rasla v trebušno votlino iz hrbtenjače oziroma iz vretenca proti črevesju. Ker pa je bilo to zapolnjeno, je bil tumor zakrit. Tako, pravita starša, sta skrbna in intuitivna medicinska sestra ter srčna in natančna zdravnica ujeli edini trenutek, ko je bilo črevo zaradi driske popolnoma izpraznjeno in je bilo mogoče zaznati nevarnost oziroma pravočasno odkriti tumor.
Upanje, da morda le ni nič hudega, sta morala Mojca in Matija kmalu opustiti. Bil je nevroblastom, tumor osrednjega živčevja. Šok ob diagnozi je bil strašen, toda ni bilo ne časa in ne moči za jadikovanje, treba je bilo ukrepati, se organizirati in verjeti, da se bo vse dobro izteklo.
Še dan pred tem pa se je zdelo, da je pred družino Gradišar obilo pozitivnih sprememb: bili so tik pred vselitvijo v novo hišo, kjer je imel očka Matija »vse pod kontrolo«; mamica Mojca je upala, da bo njena zaposlitev za določen čas postala stalna, Tadej je bil vse več v vrtcu, saj je njegovo zdravje postajalo čedalje trdnejše, Lili pa itak ni imela nobenih težav. Pa se je nenadoma vse spremenilo.
Kemoterapija in težki trenutki. Nevroblastom je druga najpogostejša oblika raka pri otrocih, ki pa je, žal, pri večini odkrit prepozno. Lili je imela srečo! Da bi bila operacija uspešnejša in lažja, so najprej skušali s kemoterapijo spremeniti strukturo tumorja, ki je bil sprijet z glavno žilo in hrbtenico ter se je zajedal tudi že v črevo. Lili je dobila najprej šest ciklov kemoterapije po tri do pet dni, po operaciji pa še 14 ciklov obsevanj.
Na pediatrični kliniki je bil z njo očka Matija; lovil jo je, kadar je tekala s stojalom, kjer so bile obešene stekleničke s citostatiki za kemoterapijo, vred, ter pazil, da se ni zapletla v cevke. Prisrčna Lili je kljub temu, da je bila » pripeta« na cevke, ves čas plesala, pela ter zabavala otroke in sestre. Kljub utrujenosti pa je Matija tiste noči v bolnišnici bolj prebedel, kot prespal, in da so bile njegove misli zaposlene z drugačnimi vsebino, je po spletu naročal opremo za novo hišo, saj je šla gradnja h koncu, ter koordiniral delo obrtnikov. Malo si je oddahnil, ko je v Ljubljano prišla Mojca s Tadejem. Mojca se je v službi dogovorila za nekaj ur dopusta na dan, nato iz Tržiča odhitela v Kranj po Tadeja v vrtec in zatem v Ljubljano k Lili. Tadej je sestrico zelo pogrešal in se je vsak dan znova veselil obiska ter igranja z njo; kadar pa je bila preslabotna za igro, je to razumel in nežno skrbel zanjo. K sreči Lili ni imela veliko težkih dni, toda kadar so prišli, je bilo zelo hudo. »Najhuje pa je bilo, ko kar nekaj dni ni mogla jesti; njeno drobceno telo je bilo že povsem izčrpano,« pripoveduje Mojca. Veliko v bolnišnici in malo doma je Lili (skupaj z očetom Matijo) prestala prvo fazo zdravljenja.
Operacija in obsevanja. Pred operacijo je bila zaskrbljenost staršev upravičena, saj je bil tumor na takem mestu, da bi bili v majhnem telescu hitro lahko poškodovani sečevod, rodila, hrbtenjača.
