Gregor Božič je drevesom postavil trajen spomenik. Od leta 2007 po njegovih zamislih v družinskem sadovnjaku v Kojskem v Goriških brdih nastaja sadovnjak starih sadnih sort, ki je zasnovan kot genetska banka. Gre za visokodebelni sadovnjak, v katerem raste okoli 230 dreves, starih od treh do sedemdeset let. Lani je zgodbe dreves in ljudi predstavil tudi v svojem prvem celovečernem filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov. »Film je bil posnet v Benečiji in del navdiha zanj so bile zgodbe, ki so mi jih ljudje pripovedovali, ko sem raziskoval stare sadne sorte. Film ni neposredno povezan s sadjem, je pa moja raziskava sort vplivala na to, da je bil film posnet ravno tam in ravno na tak način.« Film je lani na 22. festivalu slovenskega filma prejel deset strokovnih vesen, med njimi vesno za najboljši film in najboljšo režijo. Tudi njegov naslednji celovečerni film bo posvečen drevesom. »Čutim, da je čas za film, ki bo pripovedoval o tem, kako ljudje dojemamo in kako smo dojemali sadna drevesa. Da so drevesa veliko več kot to, kar vidiš na prvi pogled.« Tudi sadeži, pove Gregor, so včasih imeli veliko večji pomen, kot ga imajo danes. Celo kralji so se zavedali tega. »V eni od knjig sem našel zapis o hruški, ki je najboljšega okusa le 15 minut. Danes smo za vse to prikrajšani.«

Vi ste se pomena avtohtonih sadnih dreves zavedeli, ko ste bili v Berlinu na podiplomskem študiju filmske režije.

Kot otrok sem vsak vikend preživel v Kojskem pri noni in čisto samoumevno se mi je zdelo, da je na naši mizi toliko različnih vrst sadja. Šele ko sem šel študirat v tujino, najprej v Rim in potem v Berlin, sem spoznal, kako dobro je bilo v resnici to naše sadje. Zato ni čudno, da prijatelji v Berlinu, ko sem jim enkrat od doma prinesel marelice sorte flokar, niso mogli verjeti, da so to marelice. V tujini ljudje ne poznajo različnih sort, saj je ponudba zelo siromašna, sadje pa brez okusa.

V Brdih je bilo nekdaj sadjarstvo del kulture.

Goriška je bila v času Avstro-Ogrske monarhije dunajska tržnica, tam so pridelovali najboljše sorte sadja. In še posebej tu je bila kmečka kultura, v dobrem smislu, osrednji del naše identitete. To se je videlo v pristopu ljudi do dreves. Drevesa so ljubili in spoštovali. Zato se nikoli niso šli brutalnega kmetijstva. Ti kmetje so bili gospodje, razgledani in občutljivi. Zanje je bilo sadje simbol priboljška in presežka. Danes tega ni več. Hruška je samo hruška, ki stane toliko in toliko. Sam sem samo v Goriških brdih našel 40 sort hrušk, ki so se ohranile prav zato, ker so imeli ti ljudje oseben odnos do njih. Pred stotimi leti so v Brdih pridelali dvestokrat več češenj kot danes. Prve češnje so bile na Dunaju dražje od tobaka in ruma. Zato verjetno ni naključje, da je bila v Gorici ena največjih kmetijskih šol v Avstro-Ogrski, na kateri so izdelali poseben sadni izbor samo za Goriško. Vsak sadež so skrbno popisali, mu dodelili krajevno ime in zapisali njegovo zgodbo.

Ker sem vam je zdelo, da ta vedenja ne smejo utoniti v pozabo, ste začeli raziskovati.

Načrtno sem začel obiskovati vasi, najbolj so me zanimale tiste bolj odmaknjene. Največ zgodb se je ohranilo v vaseh na meji z Italijo in v Benečiji. Obiskal sem vse vasi tako na slovenski kot italijanski strani. Bilo je zelo navdihujoče. Vsakič, ko sem prišel domov iz Berlina, sem šel raziskovat. Tri leta sem pohajkoval po vaseh in se pogovarjal z ljudmi. Spoznal sem nekaj fantastičnih ljudi in se k njim vračal. Eden od njih, ki mi je veliko pomagal pri moji raziskavi, je žal že pokojni Bruno Podveršič. Bil je neverjeten človek, ki je tako rekoč sam v Brda vrnil oljke. Povedal mi je, kako je v sedemdesetih letih razlagal agronomom v Ljubljani, da so v Brdih rasle oljke, saj je odraščal ob njih. Ni jih prepričal. Zato je na lastno pest »prešvercal« sadike oljk iz Italije in ustanovil oljkarsko društvo.

Več v reviji Zarja Jana št. 24. 8. 2020