Bejrut, glavno in največje mesto Libanona, je staro mesto, prastaro, eno najstarejših na svetu. Zagotovo je bilo poseljeno že pred več kot pet tisoč leti, najstarejši ostanki so iz paleolitika. To je mesto mnogih gospodarjev, bilo je feničanska luka, del selevkidskega cesarstva, pa rimska kolonija. V srednjem veku so ga zavzeli muslimani in v 16. stoletju je postalo del otomanskega cesarstva, po njegovem propadu je bilo pod francosko upravo, leta 1943, ko je Libanon postal samostojna država, je Bejrut postal njegova prestolnica.
Počitnice. To je (bilo) pisano kozmopolitsko mesto, mesto tolerance, osemnajst različnih ver so našteli, različne muslimanske in krščanske denominacije, pa nekaj malega Judov. In so, še ne tako davno, lepo živeli skupaj, pomešani med sabo v istih četrtih. Mesto z uglednimi šolami, bleščečimi trgovinami, mesto mode (modni kreator Elie Saab je najbolj znano ime) in športa (najljubši šport je košarka, imajo pa vse, od nogometa do konjskih dirk, pa hokej na ledu seveda tudi). Mesto, ki je devetkrat gostilo izbor za miss Evrope, mesto, ki živi od bančništva in turizma – poletja so vroča, pomladi in jeseni tople, zime pa mile – v zadnjih letih tudi od zdravniškega turizma, tja radi zahajajo tujci na lepotne operacije, pa na stomatološke posege, na operacije oči in srca.
Ampak vedno je bilo tudi krvavo mesto, že od nekdaj so si ga kralji in cesarji in sultani drug drugemu trgali iz rok, pa je mesto vedno znova vstalo, si oteplo prah in živelo naprej. Vendar se zdi, da je bilo 20. stoletje do Bejruta še posebej neprijazno, sveti Jurij je vztrajno gledal stran, ko so se v mestu pod njegovim patronatom v prejšnjem stoletju druga za drugo vrstile vojne, nekatere zelo dolge, vse pa zelo krvave, če ni bilo vojn, so bili pa terorizem, avtomobilske bombe in samomorilci z eksplozivom. Muslimani in kristjani niso več živeli v isti četrti, zapirali so se vsak v svojo, krščanske in muslimanske milice so pa obračunavale med sabo.
Ker se prebivalci že zelo dolgo, že skoraj celo stoletje, niso prešteli (zadnji popis prebivalstva je bil leta 1932), so ocene o številu prebivalcev Bejruta zelo različne, segajo od slabega milijona ali morda 1,3 milijona pa do 2,2 milijona na širšem mestnem območju. Kakorkoli, to so samo ugibanja.
V peklu. Tole je bila nepredvidena posledica ene od vojn: globoke jame, ki so jih naredile eksplozije, so razkrile arheološke ostanke. Ali pa tole: enega zabavnejših spomenikov mestu je postavil ameriški novinar P. J. O’Rourke, malce poseben možakar, ki so ga v osemdesetih šefi poslali na dopust, pa ga je šel preživljat v Libanon, ki je bil ravno takrat spet sredi vojne. Šel je iskat pustolovščine, in jih je tudi našel in zelo zabavno popisal v knjigi Holidays in Hell, Počitnice v peklu. Bi O’Rourke, če bi skoraj štiri desetletja pozneje spet prišel počitnikovat v pekel Bejruta, tam še našel kaj humorja?
Prejšnji teden je eksplozija v pristanišču del mesta praktično zravnala z zemljo. Niso bili zunanji sovražniki in niso bili teroristi, počilo je po neumnem, zaradi brezbrižnosti in malomarnosti, zaradi neprimernega skladiščenja nevarnega tovora. In je slednjič počilo, dvakrat. Številke so grozljive, a še vedno le približne, vsak dan se spreminjajo: skoraj 140 mrtvih, 4000 poškodovanih, četrt milijona brez doma. V mestu, ki je bilo že prej na kolenih. Bejrut že dolgo ni več tisto radoživo mesto, ki so ga imeli tako radi evropski in ameriški turisti: zaradi korupcije javni denar izginja v zasebne žepe, gospodarska kriza traja že leta. Visoka nezaposlenost, podivjana inflacija. Elektriko dobijo le po nekaj ur na dan, do pitne vode težko pridejo – kar je še posebej ironično v mestu, katerega ime pomeni »vodnjaki«. Država ne more več odplačevati nakopičenih dolgov. Ljudje že mesece protestirajo na ulicah, pa nič ne pomaga.
Rešitve ni na vidiku, zadnje upanje je tuja pomoč. A kdo jim bo pomagal, druge države imajo svoje težave? In sveti Jurij še vedno gleda proč. Morda bi morali za začetek zamenjati vsaj zavetnika.
Več v reviji Zarja Jana 32, 11.8.2020
