Z Matejo nisva mogli verjeti, da sva se znašli pred sto let staro gospo! Sto let! Gledala naju je z radovednim pogledom in velikim, nagajivim nasmehom: »No, koliko bi mi dali?« Mateja je rekla: »Kakšnih osemdeset, ne več.« Poleg nje se je smejala njena hči Nada: »Kaj pa meni? Jaz jih imam skoraj osemdeset!« In midve z Matejo: »Vam pa 60!« Očitno dobri geni. Stoletnica Olga, mama glasbenika Jadrana Ogrina, ki je leta 1995 zadnjič nastopil s skupino Kameleoni, je neverjetna gospa, polna energije. Ko ji je Mateja predlagala, da bi šla po številnih stopnicah ven iz hiše, da bodo lepše fotografije, ni pomišljala niti za hip. Hči ji je branila, saj je gospa pred časom med obešanjem perila udarila v steno in padla, od takrat še ni bila zunaj, ampak Olga je bila že odločena. Skoraj zapodila se je po stopnicah, brez strahu, nazaj pa prišla malo težje in počasneje. A je prišla.
Potem je sedla, pojedla nekaj ocvrtih kalamarov, ki sva jih prinesli z Matejo s tržnice, in pogovor se je lahko začel. Kaj vprašati stoletno gospo, ki ima za sabo toliko zgodb, toliko spominov? O njej že pišejo knjigo, to bo obširno delo, gospa Olga je bila partizanka, učiteljica, »šefica« v pletilnici, odraščala je v čisto drugačnih časih. Pravi, da ima v njenih letih malokdo tak spomin, kot ga ima ona. Spomni se čisto vsega, kar se ji je dogajalo, od četrtega leta naprej.
Odraščanje s stricem in teto. Rodila se je v Loki pod Črnim Kalom. Dveletno je vzela k sebi teta, ki je bila Dekančanka, Olga je živela z njo in s stricem, bila je njuna varovanka. Plačevala sta ji šolanje v elitni dekliški meščanski šoli v Škofji Loki, poskrbela, da se je zaposlila pri bogatašu, ki je imel tekstilno tovarno in dve trgovini. Pri njem se je izučila za več poklicev: za modno kreatorko, krojilko, šiviljo, pletiljo in trgovko. Bila je pridna in zavzeta delavka, rada se je učila. Lastnik jo je imel rad. Svoje delavke pa je nagovarjal takole: »Preklete babe hudičeve, kako ste!?« A jih je imel vseeno rad, je zatrdila gospa Olga. Leta 1940 se je priključila partizanom, bila je partizanska učiteljica. Po vojni je naredila nekaj izpitov in še četrti letnik učiteljišča ter dobila diplomo, da je uradno postala učiteljica. Prav tako je bil učitelj njen mož.
Samo enkrat pri spovedi. Olga je opisala enkratno izkušnjo spovedi: »Doma smo bili ateisti, zato nisem nikoli hodila v cerkev, k maši ali spovedi. Tudi v srednji meščanski šoli ne, nune so me pustile spati, ko so bile druge punce pri maši. Enkrat sem iz radovednosti šla k spovedi, me je župnik spraševal, ali me kakšni fantje nadlegujejo, otipavajo. Rekla sem, da ne, in k spovedi nisem šla nikoli več.«
Sovražila moške. »Ko sem bila dekle, nisem fantov niti pogledala. Tako so me vzgajali. Moja teta je hodila pet metrov za mano in nisem smela gledati ne levo ne desno. Moške sem kar sovražila, tako prepovedani so bili. Tudi v meščanski šoli je bilo tako. Če sem na vlaku videla moške, sem gledala stran, če so prisedli k meni, sem vstala in šla stran.«
Kako je spoznala moža. A vseeno je nekega dne spoznala moža. Bila je še zelo mlada. »Njegova sestra je bila moja prijateljica, on je bil vojak. Skupaj sva hodili v šolo za učiteljice. On je prišel na dopust, začel me je ogovarjati, se nato vrnil v vojsko. Ko se je vrnil iz vojske drugič, sva se srečala na kolesih. Na Primorskem. In tako sva se začela spoznavati. Bil je zelo pameten, izobražen fant, eleganten, čeden, s klobukom, marsikakšna je gledala za njim, sem bila še malo ljubosumna. Najprej ga nisem marala, ker je bil sedem let starejši, bila sem stara 21 let. Odločena sem bila, da bom počakala do 28. leta, preden si poiščem fanta, želela sem še uživati in živeti sama. No, pa se mi ni posrečilo! (smeh) Znal je igrati na harmoniko, pianino, violino, flavto, mandolino, balalajko, imel je ogromno instrumentov, bili so glasbena družina, pevovodje, pevci. In tako so me pridobili. Imeli so tudi novo hišo, vodovod v hiši, kar je bilo takrat redko. Imela sem 22 let, ko sem rodila hčerko Nado.«
Več v reviji Zarja Jana št. 32, 11. 8. 2020
