Tik pred koncem Juliane, kakšni so občutki?
Šest kilometrov pred koncem, ja. (smeh) Na zadnji etapi, od Trbiža do Kranjske Gore. Tako da sem bila danes tudi malo v Italiji, sicer pa ves čas v Sloveniji. Občutki pa nepopisno lepi.
Skozi katere kraje ste šli?
Od Kranjske Gore, kjer je štart, skozi Mojstrano, Bled, Pokljuko, Bohinj, Podbrdo, Grahovo pri Bači, Most na Soči, Tolmin, Kobarid, Bovec, Log pod Mangartom, Trbiž (Italija) in nazaj v Kranjsko Goro.
280 kilometrov po hribih in vzpetinah, gor in dol.
Na tej poti ne osvajaš vrhov, ampak nabiraš kilometre. Celotna pot se sicer dvigne za 9000 višinskih metrov in se za toliko tudi spusti, vendar je to daljinska pot, ki gre okrog Julijskih Alp.
Kako se človek odloči za tako dolgo, mukotrpno hribolazenje, pešačenje ..., in to v enem kosu? Poznam jih kar nekaj, ki so se te poti lotili po koščkih, vsak vikend malo.
(smeh) Pa saj sploh ni bilo mukotrpno! Pot je tako razgibana in lepa, da nikoli ne veš, kaj lepega te čaka na naslednjem kilometru. Greš čez travnike in vidiš ogromno lepih cvetlic, greš skozi gozdove, ob slapovih, čisto divjih koritih rek, greš skozi vasi in mesta, se pogovarjaš z ljudmi. Vidiš lepe razglede, ki jih nikoli ne bi videl iz avta. Zelo redko se mi je pot vlekla, morda le na tistih odsekih, ki gredo po asfaltu.
Vi ste si sami naredili 13 etap, sicer jih je več.
Ta pot šteje 16 etap. Jaz sem jih združila v 13 dni. Združila sem, na primer, drugo in tretjo etapo, in tako v enem dnevu naredila 40 kilometrov in tisoč metrov vzpona, in naslednji dan so bile moje noge zares težke. A mi je včasih težje na dopustu ležati in biti pri miru kot odkrivati nove stvari. In včasih je tako lepo biti sam; pomembno je znati biti sam s sabo. Ves čas smo v odnosih, poslovnih, zasebnih, družinskih ..., vedno se moraš nekomu prilagajati ali se morajo drugi prilagajati tebi, in včasih je dobro, če se lahko ukvarjaš samo s sabo in si ustvarjaš svoj ritem. Bolj preprosto je biti v dvoje ali v skupini, ker imaš vedno občutek, da se lahko na nekoga zaneseš, če pa si sam, se lahko zaneseš le nase. Nikomur ne moreš pojamrati. Samo sebi. Ko ti je najtežje in ko bi včasih najraje obrnil, se ti nariše sonce, pojavi se lep razgled – in vidiš, da je včasih v življenju vredno stopiti iz cone udobja. Ko sem danes že malo težko hodila, sem našla cel kup gozdnih jagod. In to je bila nagrada za to etapo. Da ti energijo za naprej. Res je vredno. Na poti začneš ceniti majhne stvari.
Več v reviji Zarja Jana št. 32, 11. 8. 2020
