Ameriški duhovnik in pedagog Theodore Hesburgh je zapisal misel, ki se je zmeraj znova spomnim, ko gre za spore med starši. »Najpomembnejša stvar, ki jo oče lahko naredi za svoje otroke, je, da ljubi njihovo mater.« Lahko bi dodali, da jo vsaj spoštuje, če je ne ljubi več.
Bilo bi nesmiselno, če bi napisala, da velja tudi obratno. Dokler bomo ženske zanosile, rodile in dojile, smo pač v primerjalni prednosti. Očetje, mnogi so z otrokom od poroda naprej, pa imajo možnost, da dajo otrokom vse, kar zmorejo, da »ljubijo njihovo mater« in jo razbremenijo dela gospodinjskih del, nočnega vstajanja in obiskov pri zdravniku (na primer) in kolikor mogoče sodelujejo pri vzgoji in varstvu. Takšne očete je v primeru, ko se partnerja razideta, težko odriniti, pa če jih matere še tako sovražijo. Tudi ženske znamo biti mrhe, to je že treba priznati.
Seveda pa je drugače z očeti, ki to »postanejo« šele potem, ko družina razpade. Zamujenih priložnosti ni lahko nadomestiti. Po številnih pričevanjih, ki jih dobivamo v redakcijo in ste jih nekaj lahko tudi prebrali, gre v tem primeru prav za to – oče, ki se ni prav veliko menil za otroke in z njimi niti ni živel v istem domu, si je izboril stike, otroci pa k njemu niso hoteli. Vsakič, ko je prišel ponje, so se razbežali. »Kriva« je seveda mati (takšen je bil odgovor s pristojnih CSD-jev, tudi ob zadnjem odvzemu), ker jih na stike z očetom ni pripravila. Kako pa pripraviš otroke na nekaj, česar nočejo? Kdo pa ve, kaj se pri očetu dogaja, da ga otroci tako silovito odklanjajo? Vemo samo to, da je na eni strani čustveno sesuta mati, ki tava med nasveti odvetnikov in presojo socialnih delavcev, in na drugi strani umirjen, prepričljiv oče, ki piše sodišču po več kot dvajset strani dolge pritožbe in ne kaže kakšnih posebnih čustev. Je pa tako za socialne delavce kot za sodnico vsekakor veliko bolj sprejemljiv sogovornik kot razrvana, obupana mati. Človeka seveda zanima, koliko sodnih izvedencev je imelo opravka s to zadevo? Očitno še nobeden.
Gora na njeni mizi. Ko sem prišla na pogovor k mag. Nadji Marolt, vodji oddelka za družinsko sodstvo na okrožnem sodišču v Ljubljani, se mi je pogled najprej ustavil na gori spisov, debelih po trideset, štirideset centimetrov, kakšen tudi več – in povezanih z vrvicami, saj toliko papirja ne gre v nobeno mapo. Vsak tak paket pomeni eno zadevo. Koliko časa ima sodnik, da vse to predela? Ne prav veliko. Lahko čisto vsak papir natančno prebere? Seveda razmišljam o usodi pričevanj, ki so jih sorodniki, sosedje in prijatelji mame, ki so ji odvzeli otroke, poslali na sodišče. Kaj se je z njimi zgodilo? Seveda so končali v ustrezni skladovnici dokumentov in sodnica jih upošteva, če se ji to zdi pomembno in potrebno. Za zdaj še nobeden od tistih, ki bi radi pričali na materini strani, očitno ni bil povabljen.
Več v reviji Zarja Jana št. 6. 7. 2020
