Olivier je mladi nizozemski novinar, ki se je s knjigama o nečednem poslovanju Heinekena v Afriki zameril tako nizozemski vladi kot Nizozemcem, ki prisegajo na nacionalno znamko piva. Za denar, ki ga je dobil od nizozemske vlade, je raziskal, kakšne packarije, da ne rečemo kar svinjarije, počne njihova prehranska korporacija in proizvajalec piva na oddaljenem črnem kontinentu. Kaj počne dekletom, ki morajo v tesnih minicah promovirati pitje piva, podkupuje afriške vlade, krši človekove pravice ... A da ne boste prevzetno sklepali, da so »naivni« samo Afričani. Heineken je tudi pri nas prevzel največja pivovarska podjetja in začel diktirati poslovno in družbeno politiko z oglaševanjem svojih izdelkov, glede promocije alkohola. Uspela jim je celo sprememba zakonodaje (da so poslanci ponovno izglasovali prodajo alkohola na športnih prireditvah).
Zakaj ste se odločili pisati o vašem nacionalnem gigantu? Vedeli ste, da to vašim rojakom ne bo všeč, da bo morda lahko celo nevarno za vas.
To temo sem odkril pravzaprav po naključju, delal sem v Parizu kot dopisnik za Dutch Financial Newspaper, želel sem si malo razširiti obzorja, v Franciji sem bil že nekaj let, želel sem pisati o drugih stvareh. Začenjala se je arabska pomlad, spremljal sem revolucijo v Tuniziji leta 2011 in predlagal svojemu časopisu, da bi jo »pokrival«, ker obvladam francoščino. Tam sem naredil nekaj reportaž o njihovi politiki in ekonomski situaciji in odkril sem, da je v tej državi prisoten tudi Heineken. To je bilo zame presenečenje, nisem pričakoval proizvajalca piva v muslimanski državi. Odkril sem še, da imajo povezave z diktatorsko družino. S padcem diktature so jih izgubili. To zgodbo sem objavil v svojem časopisu, urednikom je bila všeč. Heinekenu pa ne – postavil sem jih pred dejstva in jih vprašal, zakaj so sodelovali z nekom iz družinskega klana Ben Alija, pa so mi rekli, da niso vedeli, da je povezan z njim. A so lagali, in to sem vedel, imel sem dobre vire in dokumente. Bil sem šokiran, da takšna multinacionalka, s takšnim ugledom, s takšno lahkoto laže novinarju. Rekel sem si, da če lažejo glede tega, kaj vse še morajo skrivati! In to je bila iztočnica za začetek mojega preiskovanja. Kot Nizozemcu mi ni bilo znano, da Heineken proizvaja pivo v 12 različnih afriških državah, tudi njihovo »lokalno pivo«. Zato me je zanimalo, kaj počnejo v vseh teh državah, njihova laž me je motivirala, da sem zakopal globlje.
Niste imeli nobenih pomislekov?
Hm, res imam rad preiskovalno novinarstvo. Zame je bilo prvič, da sem res začel kopati, in razen nekaj izjem se nisem počutil ogroženega. V Kongu je bilo malo »umazano«, mislim, da sem imel neprestano za sabo policijo, a to se je dogajalo vsem novinarjem, ki smo bili tam. Heineken pa je tako profesionalen, da mi ne bi kar odkrito grozili. Včasih so mi samo odsvetovali objavo. Ko sem odkril prevaro v Nigeriji, kjer so obračali več kot 20 milijard evrov, so mi »močno odsvetovali« objavo. Vseeno sem objavil zgodbo. In nič se ni zgodilo. Niso me tožili. Podjetje ima res ugled, včasih sem se ponoči zbujal in se spraševal, kaj, če se motim, kaj, če pretiravam, kaj, če nimam prav.
Kako ste preiskovali? Šli ste v vseh 12 afriških držav, a tam zagotovo ni lahko priti do podatkov, resnice.
Včasih je tam enostavneje. Pogosto sem najprej obiskal lokalne novinarje, ki so zelo dobri, a velikokrat nimajo svobode objaviti, kar vedo. Politiki in podjetja jim plačujejo, da objavijo zgodbe o njih. A vseeno imajo ogromno pravih informacij in so me povezali s pravimi ljudmi. Tako sem relativno lahko in hitro prišel do mnogih skrivnih informacij. V Nigerijo sem moral šestkrat ali sedemkrat, da sem dobil, kar sem želel. V Burundiju pa na primer takoj izvem, kaj se dogaja, trije ljudje me obvestijo po spletu.
Denar za raziskavo delovanja Heinekena v Afriki vam je dala nizozemska fundacija. So vedeli, o čem boste pisali?
So. Nizozemska vlada sicer podpira Heineken, a ta sklad financira ministrstvo za izobraževanje in kulturo. So dovolj neodvisni, tako da lahko finančno podprejo novinarstvo, ki je kritično do domačih podjetij. To je res nekaj dobrega.
V knjigi pišete, da so sicer obnovili nekaj šol, a zelo površno.
Pobarvali so jih, dali gor reklamo za Heineken, tako da je to bolj reklama kot pomoč pri izobraževanju.
Kaj pa gradnja infrastrukture, cest, železnic?
V resnici tega ne počnejo prav pogosto. V Keniji na primer ceste in železnice gradijo Kitajci. Heineken se loteva manjših projektov, obnovi šolo, kulturni center, ga pobarva v svoje barve, to je njihov marketing.
Afriška celina je revna, veliko držav je na robu lakote, kako naj si Afričani privoščijo nizozemsko pivo? Kje je tu dobiček?
Afrika se zadnje čase razvija, od leta 2000 ekonomsko raste. Veliko ljudi se šteje v srednji razred, imajo nekaj denarja, ki ga lahko zapravijo. Pogosto gre ta denar prav za pivo. Kupijo si avto in računalnik, če zmorejo, pitje piva pa tudi pomeni, da spadaš v srednji razred in si uspešen. Cenejše je od računalnika. Heineken pa to seveda spodbuja.
Več v reviji Zarja Jana št. 27, (7.7.2020).
