Kvartopirstvo s kruhom. Najprej moramo najbrž omeniti vsesplošno draginjo. Približno hkrati z nepremičninskim mehurčkom je Wall Street v svojem kazinu odprl novo mizo. In sicer mizo za kockanje z življenjskimi potrebščinami, kot bi najbrž najbolje prevedli angleški izraz »commodities«. In ko so postajali igralci pri drugih mizah čedalje bolj izsušeni, je nova miza čedalje hitreje postajala prizorišče najbolj vroče igre na planetu.

Ko so začeli vsi veliki finančni igralci užitkarsko staviti na prihodnje cene nafte, pšenice in kave, bi se moral v vsaki vsaj minimalno razumni družbi sprožiti alarm. Američani pa vsega skupaj tako rekoč sploh niso opazili. Kot je zapisal Matt Taibbi: »Mehurček z življenjskimi potrebščinami je najbrž prvi v zgodovini, ki je grdo ranil kak mogočen industrijski imperij, ne da bi se njegovi prebivalci tega sploh zavedali. Vse do danes večina Američanov o njegovem obstoju sploh nima pojma.«

Zgodba ima seveda kar nekaj brade. Daljnega leta 1936 je predsednik Roosevelt sprejel jasne zakone, ki so preprečevali natanko takšno kvartopirstvo z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. V zakonodajo je vgradil krepke varovalke, in te so prebivalstvo varovale pred vsaj najhujšimi ekscesi plenilskih kockarjev.

Nerazložljivo draženje skoraj vsega. Sistem je kar solidno deloval celih petdeset let. Potem pa se je zakonodajo od Reagana naprej načrtno šibilo – pod vsakim naslednjim predsednikom malo bolj, še prav posebej divjaško pa pod Billom Clintonom. In tako je bilo, recimo, za leto 2008 ocenjeno, da je bilo vsaj 80 odstotkov vse trgovske dejavnosti na borzah življenjskih potrebščin povsem špekulativne narave.

Obstanite za hip ob tem podatku, da ga lahko v polnosti prebavite. In zasvitalo se vam bo, kako agresiven parazitski razred se je od osemdesetih let naprej dvignil in počasi prevzel šov.

Ko je krhko ravnotežje trgov s hrano in drugimi potrebščinami prepljusknil ocean novega špekulativnega denarja, pravzaprav ni moglo biti drugega razpleta: cene marsičesa so švignile v nebo. Pravzaprav cene vsega. Na vrhuncu manije je bilo ugotovljeno, da se je v petih letih podražilo čisto vseh 25 življenjskih potrebščin na indeksu S & P GSCI.

Novinarji velikih novičarskih hiš so se medtem seveda ukvarjali s pomembnejšimi rečmi, kot je, recimo, Obamovo domnevno kenijsko poreklo. Ali pa komu najbolj kaže v finalu trenutne sezone Zvezde plešejo. Nerazložljivo draženje skoraj vsega ob že dolgo ne tako pešajočih dohodkih prebivalstva se jim povečini nekako ni zdelo vredno omembe.

Pa so šle še pokojnine. No, potem so bankirji storili še nekaj hujšega. Politični pribočniki so jim zakone prikrojili tako, da so lahko ljudstvu izsesali tudi velikanski del privarčevanih pokojnin.

Ameriškim pokojninskim skladom je bilo dolga desetletja strogo prepovedano vlagati v karkoli tveganega. A potem so se že v devetdesetih začele tihe tihe spremembe zakonodaje, dokler niso dobili pokojninski skladi po novem celo dolžnosti, da morajo svoje naložbe čimbolj razpršiti. S tem so seveda postali najlepše in najdebelejše tarče za cel kup novih finančnih nategov, ki jih je vsak mesec sproti na svet nasanjal Wall Street.

V večini mehurčkov, ki jih popisujemo, so bili največji vlagatelji (beri: izgubarji) prav ameriški pokojninski skladi. In zato lahko zdaj spremljamo pretresljive zgodbe osemdesetletnih tovornjakarjev in delavk iz menz, ki si kljub hudi putiki in artritisu preprosto ne morejo privoščiti upokojitve.

Teh zgodb bo v prihodnje samo še več – mnogo, nepredstavljivo več.

Parkirnina kot zlata jama. Znano? Dobro, Američanom so torej pobrali prihranke, plače in pokojnine, v nebo so jim napihnili cene vseh osnovnih življenjskih potrebščin, ampak če ne drugega, imajo še vsaj tla pod nogami, kajne?

Heh, sploh ne nujno in čedalje manj.

Sedaj je čas, da v roparsko enačbo vpeljemo še državne premoženjske sklade. Te mogočne »novokomponirane« finančne entitete so se povečini odebelile prav skozi leta popisanih mehurčkov. Zaradi povsem umetno napihnjenih cen nafte so se seveda najbolj od vseh okrepili skladi raznih zalivskih držav, kot sta Katar in Združeni arabski emirati. In prav ti so odigrali ključno vlogo v naslednji, sklepni fazi razmaha Kradotopije: dobesedni razprodaji Amerike.

Nič ne bomo teoretizirali, raje bomo navedli zelo konkreten primer. Ste vedeli, da je mesto Chicago že leta 2008 prodalo vse svoje parkomate? Okej, tehnično jih je oddalo v 75-letni najem. Kar pomeni, da bo vse parkirnine v mestu naslednjih trič etrt stoletja pobirala čudna vlagateljska koalicija s finančnim skladom iz Abu Dabija na čelu. Chicaška mestna oblast je za tako pomemben del skupne srebrnine prejela 1,16 milijarde dolarjev. Mestni svetniki so bili o vsem skupaj obveščeni tri dni, preden so bili primorani o tako usodnem vprašanju glasovati.

Matt Taibbi je med pisanjem Kradotopije skušal stopiti v stik s prav vsemi od 40 svetnikov, ki so glasovali za prodajo. A glej ga zlomka: izkazalo se je, da en sam samcat ni hotel govoriti z njim! Kar je bila najbrž kar pametna odločitev. Le kako bi lahko sploh zadovoljivo pojasnili, zakaj mestni svet zdaj ne more več spreminjati parkirnih tarif ali po lastni presoji zapirati ulic za potrebe raznih sejmov in festivalov? Oziroma, točneje, zakaj mora, če si slednje privošči, naftnim despotom plačevati mastne reparacije za izpad dohodka?

Ocenjeno je bilo, da so bili parkomati prodani za vsaj milijardo premalo, torej po skoraj polovični ceni. Še bolj drastična pa postane cifra, če vračunamo dramatične skoke v ceni parkiranja po mestu. V nekaterih soseskah je cena parkiranja v dveh letih po prodaji skočila z 0,25 na 1,2 dolarja na uro. Da konca zastonjskega parkiranja ob nedeljah in praznikih sploh ne omenjamo.

Zbogom, javna last. A kot rečeno: chicaški parkomati so samo en primer. Avtocesta v Indiani in na Floridi, célo pristanišče v Virginiji, predvsem pa parkirni režimi po ameriških mestih, kot sta Pittsburgh in Los Angeles, vse to in še mnogo več je zadnja leta tiho romalo v last tujih finančnih skladov, medtem ko se je ljudstvo ukvarjalo s Trumpom in transspolniki.

»Predstavljajte si, da ste nekoč imeli službo, hišo, avto, družino in hrano v hladilniku,« položaj strne Taibbi. »Zdaj pa ste v krempljih drogeraške odvisnosti in vsako jutro nesete naprodaj svoj toaster ali televizor, da lahko za silo udobno preživite dan. No, nekje tukaj smo mi zdaj kot nacija.«

Dejansko gre za nič manj kot za kolonizacijo Amerike od zunaj. S tem da večinoma poteka zelo tiho, saj tuji skladi v glavnem pametno kupujejo manjšinske deleže v javni lastnini (recimo od 20 do 35 odstotkov), zato da zgodba za medije še ni zanimiva.

Dodajmo, da so tudi pri tej raboti v prvih bojnih vrstah prav investicijske banke, ki agresivno podmazujejo kolesje teh kupčij, da lahko na koncu pobašejo provizije.

Veliko ravbarjev, a kje so žandarji? In s tem smo prišli do konca tega najkrajšega možnega ošvrka, kako so bankirji in politiki oglodali še zadnje meso s kosti Amerikinih zlatih povojnih let.

»Zgodba o Wall Streetu že dolgo ni več niti v grobem zgodba o poslovnem svetu, temveč zgodba o organiziranem kriminalu,« je nedvoumen Matt Taibbi. »Vsaj v osnovnih principih je to čisto navadna staromodna zgodba o ravbarjih in žandarjih, le da tokrat skoraj povsem brez žandarjev.«

Kako bi tudi lahko bilo drugače, ko pa so jo glavni zlikovci vedno znova odnesli povsem brez kazni? Že po eksploziji nepremičninskega mehurčka leta 2008 se je začel Taibbi spraševati: zakaj ni šel vendar nihče z Wall Streeta v ječo? Zagrešeni so bili milijardni zločini z zelo konkretnimi žrtvami, a ne organom pregona ne javnosti se zanje ni zdelo vredno nikogar kaznovati.

Nihče, ki je v tem finančnem zverinjaku tako mastno služil, ni k realni ekonomiji prispeval absolutno ničesar. Roparski baroni ob zori industrijske dobe so vsaj gradili ceste in energetska omrežja, sodobni investicijski bankirji pa so bili doslej za družbo tako družbenokoristni kot jedrski odpadki. Oziroma se moram takoj ugrizniti v jezik in se jedrskim odpadkom opravičiti za razžalitev.

Kje so bile torej razjarjene ljudske množice z baklami in vilami?

To se zgrinja nad celoten zahodni svet. Zelo pomemben del odgovora na to vprašanje se seveda glasi: v eni izmed svojih dveh ali treh služb ali pa doma pred televizijo, ki jih ni niti približno obvestila o tem, kaj se dogaja. Večina Američanov dejansko še vedno misli, da borzniki v moderni dobi služijo z vsaj približno legitimnimi posli, ne pa na krilih poneverb in čistega gusarstva. Obenem je ljudstvo očitno kupilo absurdno Reaganovo tezo, da je bogatenje najbogatejših najboljši porok za blaginjo vseh drugih.

Proces se sicer zgrinja nad celoten zahodni svet, a v Ameriki je proces podebiljanja volilnega telesa napredoval najdlje. Američani so danes že povsem razdeljeni v dve srdito vojskujoči se plemeni, ki za čedalje hujše težave skupnosti krivita izključno druga drugo. Mnogi volivci so se že pred časom odrekli vseh pričakovanj do svojih političnih predstavnikov in zdaj politiko samo še konzumirajo kot teater oziroma na kulturnih vojnah temelječe zabavljaštvo.

In tako nojem nevidna sprega bankirjev in politikov ostaja za volanom kar nekako po inerciji. Ker se ljudem, ko niso povsem izmučeni od dela in nabiksani od »razvedrila«, pač res ne ljubi razmišljati. Zakaj se življenjske potrebščine tako svinjsko dražijo? Zakaj je moj pokojninski sklad čez noč izgubil 30 odstotkov svoje vrednosti? Zakaj smo, ko se obnašamo pametno in prihranimo nekaj denarja, za to kaznovani s skoraj ničnimi obrestnimi merami, medtem ko so prav epsko neodgovorne banke nagrajene z zastonjskimi milijardami?

Ah, kaj bi to – poglejmo raje, kaj kunštnega bodo nocoj scmarili v MasterChefu!

Slovenija, zbudi se. Če se za konec vrnemo v izhodišče: Amerika že tedne gori in zublji bodo v prihodnosti nedvomno samo še višji. Pravzaprav je velika škoda, da se je protestov nemudoma oprijel tako jasen rasni podton, zaradi česar se jim marsikdo ni hotel ali upal priključiti. Po drugi strani pa je logično, da je pokrovko najprej odneslo prav temnopoltim in nekaterim drugim etničnim manjšinam, ki so še vedno najbolj izpostavljene posledicam dveh desetletij odprtega finančnega terorizma.

Kakorkoli, brez sence dvoma ste lahko prepričani, da prav zdajle brsti cel sklop novih mehurčkov. Torej tistih, ki so jih finančni čarovniki nasanjali v zadnjem času, pa jih raziskovalni novinarji še niso uspeli opaziti in razvozlati.

In še enkrat: če se po vsem zapisanem kdo slučajno sprašuje, kako je vse to vendar povezano s Slovenijo, ga lahko samo prizanesljivo potrepljamo po hrbtu.


POUDAREK: Že po eksploziji nepremičninskega mehurčka leta 2008 se je začel Taibbi spraševati: zakaj ni šel vendar nihče z Wall Streeta v ječo? Zagrešeni so bili milijardni zločini z zelo konkretnimi žrtvami, a ne organom pregona ne javnosti se zanje ni zdelo vredno nikogar kaznovati.

POUDAREK: Nihče, ki je v tem finančnem zverinjaku tako mastno služil, ni k realni ekonomiji prispeval absolutno ničesar. Roparski baroni ob zori industrijske dobe so vsaj gradili ceste in energetska omrežja, sodobni investicijski bankirji pa so bili doslej za družbo tako družbenokoristni kot jedrski odpadki. 

REZERVNI POUDAREK: Večina Američanov dejansko še vedno misli, da borzniki v moderni dobi služijo z vsaj približno legitimnimi posli, ne pa na krilih poneverb in čistega gusarstva. Obenem je ljudstvo očitno kupilo absurdno Reaganovo tezo, da je bogatenje najbogatejših najboljši porok za blaginjo vseh drugih.

*****