V miru smo se usedli. Biolog Rok Rozman, vodja gibanja Balkan River Defence, borec za neokrnjeno naravo, nam je povedal, kaj se je 26. maja dopoldne dogajalo pred okoljskim ministrstvom: »Bila je to hitra, spontana, direktna, a ultra miroljubna in pasivna akcija – take akcije, ko s svojo prisotnostjo izražaš nestrinjanje s potezami, so znane po svetu že dosti let. S svojo neaktivnostjo in pasivnostjo se nenasilno upreš nasilnim praksam, ki jih imajo policisti, vlada ali kdorkoli, proti komur se upiraš. Lepo je bilo videti, kako se nam je uspelo samoorganizirati, 40, 50 ljudi. Razdelili smo se v več izmen – ker ljudje hodijo v službo in imajo v življenju početi še kaj drugega kot protestirati. Razdelili smo se v skupine – prva od osmih do desetih, druga od desetih do dvanajstih, tretja od dvanajstih do dveh. A ravno prva skupina je bila najbolj 'dinamična'. Naš cilj je bil, da se postavimo pred vse tri vhode ministrstva za okolje – pred glavni vhod stolpnice in stranski vhod za zaposlene na Dunajski cesti, nasproti pa ima vhod še minister. Zjutraj smo lepo začeli, sijalo je sonce, v miru smo sedli. Najprej so prinoreli varnostniki in nas začeli kar grobo zmerjati. Drli so se na nas, da moramo stran, da kaj nam je, ali smo čisto znoreli, da se to ne dela, mi pa smo sedeli v tišini. Tako jih je minilo, da bi se še naprej drli. Poklicali so policijo, prišla je kar hitro, dvajset minut do devetih. Prišli sta dve policistki, na začetku sta bili ostri, neprijazni. Mirno smo jim pojasnili, da se lahko pogovarjamo, da jima ni treba dvigovati glasu. Da jima bomo razložili, zakaj smo tukaj, onidve pa naj nam razložita, zakaj je to narobe. Medtem so začeli prihajati prvi uslužbenci ministrstva, bilo jih je prav zanimivo videti,« se je zasmejal Rok. »Najprej so bili videti malo začudeni, a potem so takoj vedeli, za kaj gre. Pristopili so k nam, nas vprašali, ali gredo lahko v stavbo – mi smo se držali za roke in niso mogli stopiti preko nas – mi smo jim odgovorili: 'Seveda greste lahko noter. Sicer je vaša odločitev, da boste še naprej hodili v službo, kjer vam šef ukazuje, kaj morate delati, ampak mi vam ne oviramo vstopa.« Kadar je šel kdo v stavbo, smo spustili roke do tal, da so lahko vstopili, sicer smo jih držali više. Tako so hodili v stavbo, vsi so nas pozdravljali, nekateri so nam celo izrekli podporo, šepetaje, a vendar. Policistki sta vse to opazovali, videli sta, da gredo ljudje vseeno lahko v stavbo, delat, da jih ne oviramo.«

Vedno več policistov. Okrog njih se je zbiralo vedno več policistov. »Najbolj skrb vzbujajoče se mi je zdelo, da so cepetali tam okrog nas in čakali, kaj bo treba ukreniti. Pogledovali so na telefone in postaje, videti je bilo, kot da čakajo na navodila, kaj storiti z nami. Večkrat so nam sicer rekli, da moramo stran, a mi smo jim odgovarjali, da imamo v demokratični državi, ureditvi, pravico to početi na takšen način.« 

V Albaniji so jih policisti zaščitili. Rok se je spominjal: »Leta 2018 smo podobno akcijo naredili v Albaniji.Sedli smo na tla pred najkontroverznejšim gradbiščem v Albaniji, za katero vemo, da jo ima Evropa za državo, v kateri je demokracija samo na papirju. To gradbišče je bilo projekt, v katerega je bil direktno vpleten premier. V ozadju so bili umazani posli. Domačine, ki so se upirali, so že večkrat pretepli, vedeli smo, kaj tvegamo. Tudi če te v Albaniji zaprejo, ni dobro. Prinorela sta investitor in vodja gradbišča ter se drla na nas, albanska policija pa nas je zaščitila! Njima je prigovarjala, naj se umirita, češ da imamo pravico sedeti tam. Sedeli smo tam nekaj ur in takrat smo dejansko preprečili bagru vstop na gradbišče. Nihče ni mogel mimo nas, a nismo dobili nobene kazni. Še več: nihče ni bil popisan,« je poudaril Rok, ki je v Sloveniji doživel čisto drugačen razplet sedečega protesta. 

Vse popisali, odnesli v »marico«, odpeljali, oglobili. »Policisti so popisali čisto vse in niso pojasnili, zakaj. Mi smo vsi imeli maske, sedeli smo narazen. Policisti so stali bližje drug drugemu, kot smo mi sedeli. Zahtevali so, da jim pokažemo osebne izkaznice. Policistu sem povedal, da mu jo pokažem z veseljem, a bom še naprej sedel tam. Rekel mi je, da ne smem sedeti tam. Odgovoril sem mu, da potem ni nobene razlike, če mu jo pokažem ali ne. In mi je potrdil, da moram vseeno stran. Zato sem mu rekel, da mu je pa ne bom pokazal. Medtem je pripeljal policijski kombi, močni policisti so si nadeli rokavice in nas odnesli v vozilo. Štiri protestnike. Na drugih dveh vhodih je bilo več protestnikov, ki so prav tako sedeli, a odnesli so samo nas. Morda zato, ker smo bili najbolj na očeh,« je razmišljal Rok. 

Več v reviji Zarja Jana št. 22, 2. 6. 2020