Dejali ste, da nas je konjuktura delala strašno pasivne in da je kapitalizem ugotovil, da mora dati človeku ravno toliko, da se boji, da bo kaj izgubil. Ko se človek boji, da bo kaj izgubil, se ne upira aktivno. Zdaj so se začeli tudi nekdaj pasivni prebujati in oglašati. Je pri sindikatih zdaj sploh čas za aktivno upiranje ali morate predvsem poskrbeti za osnovo?
Ozaveščanje ljudi kot aktivnih državljanov je že dobro, saj smo na eni strani politično pasivni, na drugi pa imamo o vsem svoje mnenje, ki ga znamo bolje ali slabše artikulirati. Zelo velikokrat na napačen način. Nič namreč ne pomaga, če se ob pivu štirje prijatelji pogovarjajo o tem, kako je treba rešiti državo. Aktiven je treba biti pri volitvah, prav tako pa je treba biti pripravljen za kandidiranje za funkcije. Zelo malo ljudi je pripravljenih pri reševanju težav aktivno sodelovati, zato ni dovolj samo kolesariti na protestih, treba je še kaj več: prevzeti odgovornost, prevzeti kakšno funkcijo … Glede sindikalizma pa v podjetjih ne zaznavam velike pripravljenosti narediti kaj več, še vedno vlada prastrah, češ, zaradi oglašanja bom izgubil službo. V času koronakrize se nismo ukvarjali s tem, da ljudje ne bi prejemali plač, so pa ljudje bili v stiski ob odhodu na delo. V prvih 14 dneh smo bili vsi prestrašeni, preplavljeni z informacijami, dobivali smo pozive, naj zapremo tovarne. Ko smo ljudi prosili, naj fotografirajo, v kakšnih razmerah delajo, pa so se povlekli, ker da imajo za to sindikat. Prejeli smo 400 pritožb o razmerah na delu, a zgolj štiri fotografije. Sindikati že lahko pomagamo reševati težave, ne moremo pa vsega narediti namesto ljudi. Upam, da bo tole kolesarsko prebujanje v nas ohranilo zavedanje o aktivni politični participaciji. Sem za aktivno državljanstvo – tako pri odločitvah kot sodelovanju na funkcijah.
Za sabo imate dolgo zgodovino sestankovanj in dejali ste, da na pogajanjih sedite z ljudmi, s katerimi se poznate že 20 let, pa še vedno govorite iste stvari. Šele ko zagrozite s stavko, se dogovorite za tisto, za kar ste vsi skupaj že na začetku vedeli, da se boste. Torej drug drugemu povsem brez smisla odžirate čas in govorite v tri dni?
Temu bi lahko rekli, da se gremo socialni dialog, ki je lahko vsebinsko prazen ali pa zelo poln. Covid nas je prisilil k hitrejšemu odločanju. Zadnji zakon, ki je sedaj v sprejemanju, je v okviru socialnega dialoga potekal z nadzvočno hitrostjo in prav bi bilo, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Ne pomnim, da bi se kadarkoli tako hitro usklajevali. A nismo se uskladili, saj ambicija socialnega dialoga ni vedno uskladiti se do konca, temveč gre za izmenjavo izkušenj: govoriti in slišati, poslušati in razumeti ter na koncu priti do še sprejemljivega kompromisa. Tokrat smo dokazali, da lahko delujemo pod časovnim pritiskom in da smo pripravljeni delovati na ta način. Če ima človek močan motiv, je veliko lažje delati.
Kako je delati s tokratnimi vodilnimi, z aktualno vlado?
Značilnost vsake vlade je, da na začetku mandata o socialnem dialogu ne ve kaj prida. To lahko z gotovostjo trdim, ker se v svojem dvoinpolletnem mandatu pogovarjam že s tretjo vlado. Pri vsakokratni menjavi vlade potrebujemo od dva do tri mesece, da si dopovemo, kaj je socialni dialog in kaj pričakujemo od ministra za delo. Ob prvem stiku s to vlado, natančneje s kabinetom predsednika vlade, sem se prav smejala, saj so me najprej vljudno vprašali, ali lahko pojasnim, katere sindikate imamo v Sloveniji in katere so reprezentativne sindikalne centrale. In potem sem imela krajši uvajalni seminar. Meni se je zdelo smešno, morala pa bi bila najbrž žalostna. Minister za delo Janez Cigler Kralj je padel v to področje, a mu priznavam komunikativnost in to, da se hitro uči. Ni mu mogoče očitati, da se za dialog ni trudil.
Kaj bodo prinesle tokratne razmere? Koliko brezposelnih imamo trenutno?
Pred korono smo jih imeli približno 74.000, zdaj imamo 15.000 novih, torej skupno okoli 90.000 brezposelnih. Se je pa ta številka v maju ustavila. 130.000 brezposelnih smo imeli v zadnji krizi (2008–2012), ob osamosvojitvi pa smo jih imeli 160.000. Niti zdajšnja niti malo višja številka (npr. 120.000) za nas ni neobvladljiva. Najmanj, kar bi si želela, je strašenje, saj tako ljudje pristajajo na vse, tudi na to, da ne dobivajo plač. Služb, ki niso plačane, pa je polno. Tudi do dopusta in regresa smo (še vedno) upravičeni.
Prihaja katastrofa?
Vsi jo čakamo in hkrati upamo, da je ne bo. Če nas je tale virus kaj naučil, nas je to, da je lahko iz tedna v teden vse drugače. Ne bi bila rada panična. Stalno opozarjanje na to, da slabše šele prihaja, pomeni ravno to, da to slabše res pride.
Verjetno ste v karanteni opazili, da imate doma za celo omaro oblačil preveč. Jaz sem. Ob tem se vprašaš: če bo tole postalo praksa, bom potrebovala samo še kakšno udobno trenirko več in to je to. Zakaj mi doma stojita dva avta? Ker bomo ugotovili, kako malo potrebujemo, bomo kupovali manj. Mi pa moramo spodbujati potrošnjo, proizvajamo namreč dovolj, in to smo vedeli že prej. Če bomo vsi tiščali denar v žepih, se bo slabše zgodilo prej, kot si mislimo. Da je treba spremeniti sistem, nam je pa tudi že nekaj časa jasno. Nemogoče je, da še naprej kupujemo toliko avtomobilov, kot smo jih zadnja tri leta, na primer. Prilagoditi bo treba tako količino proizvodnje, tudi sistem pobiranja davkov, uvedba UTD je vedno bolj smiselna in razumljiva.
Če bodo v podjetjih večino dela opravili roboti, se bo manjšalo število tistih, ki bi plačevali davke od plače. Število ljudi raste, število delovnih mest pa ne, plačnikov davkov bo premalo in treba bo najti druge vire obdavčevanja – kot so recimo platforme. To so netipične oblike zaposlovanja, s katerimi se sploh ne ukvarjamo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 22, 2. 6. 2020
