S sopranistko Elviro Hasanagić smo se pogovarjali še v času, ko bi morale biti v ljubljanski operi načrtovane ponovitve Verdijeve opere Luisa Miller. V njej je pela naslovno vlogo. Predstave so bile, žal, odpovedane zaradi nevarnosti okužbe s koronavirusom. Zato smo pevko obiskovalci videli in slišali le v prvih predstavah po premieri. 

Uspešna sopranistka živi v Nemčiji, a se vrača domov, zasebno in tudi zaradi nastopov. Naše občinstvo jo dobro pozna in ceni, prav tako kot tisto v drugih delih sveta in Nemčiji, kjer največ poje. Več let je imela stalni angažma v operi v Dresdnu, nato se je odločila za samostojno umetniško pot. 

Nekaj zadnjih let je bilo za Elviro Hasanagić zelo uspešnih, pomembni nastopi in dogodki so se kar vrstili. Omenimo jih le nekaj: leta 2017, ko je nastopala v opernem gledališču v Dresdnu v vrsti uspešnih vlog, so ji podelili naslov najboljše mlade pevke leta 2017. Leto pozneje je pri nas izdala svojo prvo ploščo z naslovom Hrepenenje, nastopila pa tudi na koncertu s tenoristom Ramonom Vargasom, debitirala v enem najpomembnejših opernih gledališč na svetu, v Teatru Colon v Buenos Airesu, in imela več nastopov s slavnim tenoristom Josejem Curo. V tem času je v tujih opernih gledališčih odpela vrsto pomembnih sopranskih vlog.

Umetniki ves čas dvomimo. Letos bo – če bodo razmere seveda dopuščale – nastopala v Operi v Chemnitzu in izvedla Mahlerjevo 2. simfonijo s filharmoniki v Skopju. Skupni imenovalec: Elvira Hasanagić je v polni delovni formi, sredi kariere, ki ji prinaša veliko uspehov, kar je mogoče razbrati tudi iz njene sproščenosti, zadovoljstva in nasmejanega obraza. »Nastopi so del mojega poklica,« je povedala, »tako kot instrumentalisti tudi pevci potrebujejo veliko vaj in nastopov. Če se tem pridružijo uspehi in nagrade, je to še veliko bolje.« Zelo jo je razveselila nagrada za najboljšo pevko leta 2017 v Dresdnu, kjer je bila takrat angažirana. »Najprej sem bila presenečena, saj nagrade nisem pričakovala. Mislim, da je k priznanju največ pripomogla zelo uspešna vloga grofice v Figarovi skladbi. Nagrada v opernem svetu pomeni ugled in referenco. Meni pa je veliko pomenila predvsem zaradi potrditve, da dobro delam in da sem na pravi poti. Umetniki namreč ves čas dvomimo o svojem ustvarjanju, ves čas se sprašujemo, ali bi lahko bil ta ali oni nastop drugačen, boljši. Nagrada je dokaz, da občinstvo razume ustvarjanje, ki ga delim z njim, ter da je dovolj zanimivo in izvirno.« 

Vse razprodano. Še o uspešnih zadnjih letih: pevki veliko pomeni samostojna plošča Hrepenenje, ki je odličen rezultat vztrajnega dela. Pohvalili so jo kritiki in poslušalci, čeprav skladbe na njej, predvsem samospevi, niso za široko skupino ljudi. Poslušanju je treba nameniti čas in pozornost. »Živimo na hitro, glasba in poezija ne najdeta prostora. Zato sem vedno vesela vsakega poslušalca, ki pride na komorni recital, se za kratek čas odlepi od sodobnih medijev in uživa drugače.«

Seveda pa so povsem drugačne odmevne predstave v velikih gledališčih. »Nastop v operni predstavi v gledališču Colon v Buenos Airesu je bila čudovita izkušnja, od akustike v dvorani do izjemne publike, ki strastno spremlja vsak trenutek predstave. Vse predstave so bile vedno razprodane. Pela sem vlogo Irine v operi Tri sestre, pred tem sem v njej že nastopila v Münchnu in Berlinu, na podlagi omenjenih nastopov so me tudi povabili v Argentino.« 

Biti tenor je diagnoza. Kako pa je nastopati ob velikih opernih zvezdah? »Zelo različno. Običajno velja, da so največji pevci najmanj zahtevni in komplicirani. Vse to so samo ljudje, z običajnimi potrebami in težavami. Zvezde ustvarijo predvsem mediji in agenti.« Pevka se spominja nastopa s slavnim tenoristom Ramonom Vargasom. »Bolj živčen je bil pred nastopom kot jaz, čeprav ima za sabo že dolgo kariero in nastop v Ljubljani zanj ni bil usodnega pomena.« A ker morda tistega dne ni bil najbolje razpoložen, je napetost tudi pokazal. Drugače kot Jose Cura, ki je znan kot sproščen pevec, ki se rad šali, a je morda tudi to le oblika sproščanja napetosti pred nastopom.