Vse je politika. In v vsem se kaže spoštljiv ali nespoštljiv odnos politike do državljanov.
Dokler je vladi, ob dejavni pomoči vrha infektološke stroke, uspelo skrivati dejstvo, da je med umrlimi kar tri četrtine starostnikov iz domov upokojencev, se ji za tesnobnost in prestrašenost naroda ni bilo treba posebej truditi. Verjeli smo, da so ukrepi pravi. Da neprehajanje občinske meje rešuje življenja, da je 400 evrov kazni za penzionista, ki se v sicer domala prazni štacuni pojavi ob nepravi uri, več kot zaslužena. Nekdo je rekel: »Če z državljani ravnaš kot z otroki, se ti hitro začnejo tako tudi obnašati!« A zdaj to vlada že ve.
Resnica je, da se nihče ne okuži namerno. Ljudje pazimo nase, ni nam vseeno. Ljudje smo disciplinirani zaradi sebe, ne zaradi vlade in njenega predsednika. Pa karkoli si že misli o sebi. In o nas. Ne družimo se, ostajamo doma. Z eno od mladih družin živimo v soseščini, a se med prazniki nismo videli. Niti toliko ne, da bi jim potico na predpisani razdalji ponudila kar na terasi.
Bolezen jemljem resno in ne potrebujem nobenega bodočega kandidata – dr. Milan Krek – za že kakšno funkcijo, ki bi takole čez prst ugotovil, da bi nas brez sedanje skrbne vlade lahko v Sloveniji pobralo kar 90 tisoč!? Tudi sedanjih, zdaj ko to pišem, 56 smrti ni malo. Slovenijo to uvršča zelo visoko med umrlimi na en milijon prebivalcev. Seveda pa je Slovenija tudi sicer na teh lestvicah visoko. Sodimo med starejše narode v Evropi. In, spet povprečno, je temu primerna tudi splošna umrljivost. Vsak mesec, tudi brez epidemije, spet povprečno, v Sloveniji umre okoli 1600 ljudi, seveda največ starih. Tako kot zdaj, ko razsaja smrtonosni virus. O tem, ali so domovi zgolj prikrita čakalnica na smrt, kdaj drugič.
Politika se prilagaja in kapitalizira razmere. Od obvladovanja virusa in časov po njem je odvisno, ali bo lahko Janša na naslednjih volitvah sam sestavil vlado. Dejstvo je, da Janša vodi vlado v zanj optimalnih kriznih časih. A moral bi ravnati razumno. Z ukrepi in s samim seboj. S slednjim ima težave. Njegove reakcije, tviti, napadi na novinarje odsevajo v njegovem političnem dometu zadnjih let. Kljub temu da ga je na vsakih volitvah volilo od 25 do 30 odstotkov volivcev, je svojo edino štiriletno vlado sestavil daljnega leta 2004. Tisti »zujfovski«, po Jankovićevem fiasku, je parlament že po dobrem letu izglasoval nezaupnico. Velja se spomniti, zakaj. Vsak njegov nastop je prinesel kakšno novo grožnjo, nov strah in ljudem neprijazen ukrep. Domnevno nujnega. Njegova koalicija jih je »žegnala» po tekočem traku. Tudi takrat se ni oziral na »tako imenovano« stroko, tudi takrat so mu šli drugače misleči močno na živce.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 21. 4. 2020
