Daniel Musek je moral zaradi ljubega poklica, ki je tako poseben in lep, postati obrtnik in umetnik obenem, glasbenik in poslušalec izostrenega sluha, skromen in potrpežljiv, hkrati pa od sebe zahtevati popolnost. Moral je postati racionalen in v inštrumentu iskati različne rešitve, ki temeljijo na inženirsko-tehničnem znanju in izračunih ter lesarski spretnosti, hkrati pa je hotel ostati občutljiv tudi za tisto, kar lahko dodajo metafizika, narava … Pri tem pa še zadovoljiti želje naročnika po barvi tona, ergonomiji, videzu ...
Presodila bosta trg in čas. Bolj ko sem se poglabljala v zahtevnost tega poklica, več ko sem o njem brala, bolj sem občudovala svojega sogovornika. Po drugi strani pa se sam ni hotel niti malo pohvaliti, kaj šele izpostaviti sloves svojih inštrumentov. »O tem lahko govorijo uporabniki mojih inštrumentov. O tem bosta govorila in presodila trg in čas,« je bilo največ, kar je bil pripravljen izreči. Na srečo so mi poznavalci že prej povedali, da se bom pogovarjala z enim najboljših sodobnih goslarjev na svetu, da pa je zelo redkobeseden in skromen.
Že samo to, da naročniki, solisti z vsega sveta, na njegov inštrument čakajo do dve leti, pove veliko. Doslej ni še nikoli naredil več kot šest violin na leto; to pač ni »štancanje«. Težko bi jih izdelal več, saj prav vse naredi sam, ročno. Violina je vsa iz lesa, razen strun, ki so bile včasih iz ovčjih ali govejih črev, danes pa so sintetične, obdane s srebrom ali drugimi kovinami.
V delavnico je vstopila Danielova žena Anja in spontano se je začel ženski klepet. Daniel je utihnil in delal svoje reči, kot da bi komaj dočakal svoj mirni trenutek. Nato je v smehu priznal, da je bolj introvertiran moški, zato pa je žena njegovo nasprotje, kar v njunem odnosu zagotavlja ravno pravšnje ravnovesje. Anja se je pošalila, da je njen mož kot iz srednjega veka. Pri njem vse poteka počasi, ne pusti se motiti, je miren in si vedno vzame čas, da se do konca poglobi v stvar, ki ga zanima. Skupaj potujeta po svetu, in to najpogosteje po poteh njegovih inštrumentov oziroma na povabila agentov ali naročnikov.
Z zvokom je kot s pripravo enolončnice. Anja Musek je znana v svetu rokodelstva. Že šest let se posveča izdelavi prelepih polstenih stvari iz česane volne. Tudi ona je umetniška duša, ki je bila prej zaposlena kot krajinska arhitektka in se je ob spodbudi moža končno posvetila ročnemu ustvarjanju. Daniel ima delavnico v prvem nadstropju hiške, ki stoji nasproti škofjeloške cerkve, Anja ustvarja v pritličju. Skupaj sta 17 let in imata najstniški hčeri. Sta Ljubljančana, ki sta na začetku skupne življenjske poti zaradi spleta okoliščin kupila stanovanje v Škofji Loki in se nato v hipu zaljubila v ta kraj ter njegovo mirno okolje. To mesto je pravzaprav postalo idealna kulisa za njuna poklica.
»Oba imava zelo močan značaj. Vsak od naju potrebuje svoj čas, oba uživava pri svojem delu in se v času, ko sva v svojih delavnicah, najpogosteje sploh ne srečava in ne slišiva,« je povedal Daniel, ki svojo ženo po nekaj urah dela prijazno povabi na kosilo, ki ga skuha skoraj vsak dan. Na dan našega obiska je že zjutraj skuhal fižolovo juho. Priznal nam je, da tudi pri tem zelo uživa.
Tudi zato, ker ima kuhanje po svoje nekaj skupnega z ustvarjanjem gosli? Recepti so znani, sestavine vedno enake, posamezne začimbe pa so pika na i. Vse to na koncu prispeva k izjemnemu okusu. Se z zvokom dogaja kaj podobnega?
»Z zvokom je tako kot s pripravo enolončnice ali izdelavo parfuma – lahko ločeno zavohaš vsako sestavino, ko se vse povežejo v celoto, pa se razvije skupen okus, vonj ali zvok, tako da nič več ne čutiš posameznih elementov. Enolončnica je boljša, ko se jo še enkrat pogreje. Zvok zaživi šele takrat, ko glasbenik zaigra na inštrument – takrat se vsi delčki barve tona zlijejo v eno. Ko oddam inštrument, je ta v bistvu nevtralen in se z igranjem takoj začne prilagajati glasbeniku.«
Se zgodi čarovnija? (nasmeh) »Seveda se v procesu zgodi tudi nekaj 'čarobnega', a najpogosteje ne tam, kjer to običajno pričakujejo laiki.
Več v reviji Zarja Jana št. 10, 10. 3. 2020