Ob prihodu v njihove prostore sva oba s fotografom ganjeno obstala, ob pogledu na pogovor med Boštjanom in Antonom. Z dlanema v dlaneh, kretnjami in dotiki sta se zmenila vse. Njuna obraza sta izražala čudenje, pritrjevanje, predvsem pa zadovoljstvo in razumevanje. Oba sta popolnoma gluha in skoraj slepa. Antonova mladost je bila težka, ampak zaradi njegove močne volje, trme in prodornosti ni bil nikoli pretirano odrinjen v tišino in osamo. Zvezde so mu bile naklonjene, da si je uredil življenje, družino, dobil dva zdrava otroka, zdaj pa si nesebično prizadeva za pravice drugih gluho-slepih in za izboljšanje njihovega življenja. Dvainštiridesetletni Boštjan pa je šele pred štirimi leti prišel v združenje in dobesedno zaživel novo življenje. Prej je bil dolgo izoliran doma, brez prijateljev, informacij, ni se znal sporazumevati, občutek je imel, da ga nihče ne razume, in ni vedel, kam bi ga življenje sploh lahko vodilo, ni videl smisla. Nato pa je združenje Dlan njegovo življenje razsvetlilo na vseh ravneh. Z različnimi načini sporazumevanja, kar 23 jih poznajo, se je začel pospešeno učiti, izobraževati, kot goba vpijati informacije in živeti povsem drugačno življenje, o kakršnem prej ni niti sanjal. Tako je navdušen nad tem, kaj vse lahko stori, kljub svojim oviram, da se je odločil pomagati drugim – po družbenih omrežjih bo s svojimi izkušnjami pomagal ljudem z vsega sveta, pravi.

Pri nas so našli smisel Po tej prvi nepričakovani, a izredno lepi izkušnji, sem si prav lahko predstavljala, kaj je občutila dr. Simona Gerenčer Pegan, sekretarka Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan, ko se je prvič srečala z gluhoslepim in se z njim ni znala sporazumeti. Potem ko je v žepu že imela diplomo socialne delavke in tolmačice za znakovni jezik in kljub temu ugotovila, da ne zna komunicirati z gluhoslepim človekom. »Niti nisem znala pristopiti k njemu, niti se ga nisem upala dotakniti,« nam je razlagala v svoji pisarni. Rekla si je, da vsa njena do takrat pridobljena znanja nič ne pomenijo, če ne naredi nekaj za te ljudi. S somišljeniki in s prav tem gospodom, ki ga je srečala, so ustanovili Društvo gluhoslepih Slovenije Dlan, ki se je pozneje preimenovalo v Združenje gluhoslepih Slovenije Dlan. »Takrat si tudi predstavljala nisem, v kako kislo jabolko sem pravzaprav zagrizla,« se z nasmehom spominja. »Zašli smo namreč med dve tradicionalni močni področji gluhih in slepih, zaradi česar smo se spopadali s številnimi ovirami. A vsaka stvar, ki se mi je zgodila, me je okrepila, da danes lažje premagujem zaplete. Naša organizacija danes zaposluje dvajset ljudi. Področje gluhoslepih še zdaleč ni urejeno, še vedno nimajo pravice do tolmača za gluhoslepe, pred nekaterimi zakoni se morajo opredeljevati za gluhe ali za slepe, nekaj zakonodaje pa jih kljub temu že vključuje. Postali smo organizacija z imenom in ugledom in ljudje so pri nas res zadovoljni. Marsikomu je združenje drugi dom, kar nekaj ljudi smo rešili samomora, ker so pri nas našli smisel svojega življenja,« z žarom razlaga.

Jezik, prilagojen posamezniku »Nekateri gluhoslepi še imajo nekaj ostankov enega ali drugega čutila, vendar se pri sporazumevanju opirajo predvsem na vonj, dotik in okus. Skozi ta čutila sprejemajo informacije in si oblikujejo drugačno percepcijo sveta kot tisti, ki vidimo ali slišimo. Nam se vse, kar vidimo, zdi samoumevno. Gluhoslepi pa se morajo zelo osredotočiti in potruditi dobiti pravo informacijo, pa še vedno dvomijo, ali so pravilno razumeli.«

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020