Zaradi takih, kot sedijo v 2tdk, Državni revizijski komisiji, podjetju Marko Mark Nival, božičev, červekov … imamo državljani občutek, da smo v tej Sloveniji samo zato, da oni in še mnogi drugi izvoljeni lepo živijo. Oni dokazujejo, da se laž in goljufija izplačata. Medtem ko snažilke izgubljajo službe, ker jim delodajalci s pomočjo sodobne sledilne tehnologije lahko dokažejo, da niso spraznile koša za smeti, zgoraj izvoljeni – tako ali drugače – ostajajo. In za nič ne odgovarjajo.
Dolgo sem upala, a vsaka taka zgodba me utrjuje v prepričanju, da kaj takega brez globokih žepov preprosto ni mogoče. Ali pa so vsi ti kadri osebnostne in moralne pokveke, ki se z vstopom v krog izbrancev vnaprej odrečejo vsemu človeškemu. Poštenosti, pokončnosti, načelnosti, strokovnosti?!
Pa saj se imajo kje učiti. Vse omenjeno lahko mirno pripišemo tudi tem, ki se zdaj grebejo za novo koalicijo. Janša se upravičeno smeji. Želodec se mi obrača, če samo pomislim, da so med temi tudi tisti, ki sem jih volila.
A na srečo le ni vse tako zelo grdo. Zgodbo o reševanju fantiča, ki ga je prisebna turistka rešila pred padcem s krvavške sedežnice, poznate. Tudi to, da so se na tleh prisebni smučarji in upravljavci hitro organizirali, veste. Ja, in poskrbeli, da je zgodba hitro prišla v medije. Dobre zgodne je lepo brati.
V časih, ko se vedno bolj zapiramo sami vase in za svoje okope, so takšne zgodne redkost. A ni res, da jih ni. Niso vse tako usodne in slikovite kot tista s Krvavca, a čisto običajna, prav nič filmska pomoč sočloveku le še ni povsem zapustila naših krajev. Povedala vam bom, kaj se je meni pripetilo.
Živim v vasi, kjer zaradi kanalizacije, vode, plina, optike že eno leto občasno prekopavajo edino vaško cesto. Vaščani se pač prilagajamo.
In tako sem pred dnevi – pametna kot sem – zapeljala na povsem razmočen »rezervni« kolovoz. In na polno nasedla. Avto se ni premaknil niti naprej niti nazaj. Nič, na kar sem se spomnila, ni delovalo. Ne veje pod kolesi, ne deska, ki je tam blizu ostala od kdo ve kdaj … nič. In kaj zdaj? AMZS me tam na polju že ne bo pobirala, mojega, ki bi me ob glasnem naštevanju vseh mojih starih in bodočih grehov morda celo lahko izvlekel, ni bilo doma …
Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020
