Vidite, če bi vrhovni poveljnik Slovenske vojske (in za zraven še predsednik republike), bral ameriškega pisatelja Stephena Crana, avtorja romana Rdeči znak hrabrosti, v katerem razmišlja o naravi poguma, bi bilo povsem jasno, kako ravnati z vardo, ki mu je na praznik kulture prišla na vrata. Tako pa je predsednikov urad, ko je na družbenih omrežjih prebral, kdo na dan odprtih vrat prihaja na obisk, panično iskal zakon, katerikoli zakon!, magari samo skromen člen kakšnega zakona!, na katerega bi se lahko oprli, da bi vardi zadrlesnili vrata pred nosom, a ga niso našli. In je varda v uniformah, z grdo zlorabljeno slovensko zastavo vkorakala, sprejela jih je generalna sekretarka urada, predsednik, ki ne zna biti Vesolje, pa je, ugibamo, medtem korajžno trepetal skrit za vrati?
Potem so šli vardisti uspeh zalit v lokal v elitni četrti prestolnice in tam prestrašili še okoliško prebivalstvo, da je živčno vrtelo 113. Zares uspešen dan.
Medtem so se pa že netile razprave, ali si predsednik, ta svetli plamen Očetnjave, za pripustitev varde, ki ji je s tem dal povsem nezasluženo kredibilnost, zasluži rdeči znak hrabrosti ali nemara raje belo pero, simbol strahopetnosti v britanskem imperiju že od 18. stoletja naprej. Mnenja se odločno nagibajo v prid belega peresa, ampak postojte – kako naj pravzaprav ravnamo z vardo, večinoma dedci srednjih let, ki iščejo državne sovražnike, kjer jih ni, si kar sami podeljujejo naslove, kot so »general« in »vojvod Dežele Krajnske« (ne vojvoda in ne Kranjske, očitno), ki si na kape pripenjajo izmišljeni staroslovenski simbol, skopljenega črnega panterja, in se s somišljeniki pozdravljajo z domnevnim starim slovenskim pozdravom »osti jarej«, ki pa, se je pokazalo, kot vse našteto prav tako temelji na nevednosti (»Domneva o nekdanjem obstoju tega pozdrava temelji na napačnem branju in zmotni interpretaciji nekega venetskega napisa, zato sodobna jezikoslovna znanost v zvezi s tem lahko ugotovi samo to, da takega pozdrava nikoli ni bilo. Če kdo danes tako pozdravlja, je pozdrav prebral v kakem delu, ki navaja to zmoto, morda celo na steklenici terana, ki jo je oblikoval Oskar Kogoj,« je že pred leti postavil stvari na svoje mesto Marko Snoj).
Neškodljivi butlji ali nevarni fanatiki? Jih jemljemo resno ali jih ignoriramo? Lahko pa si naloge državotvorno razdelimo: policija naj jih jemlje resno, mediji pa naj jih ignorirajo. In politiki, vsi politiki, naj bodo vsaj v tem majhnem delčku Vesolje.
