Ninina zgodba se bere kot scenarij za film. S Tino, sestro dvojčico, sta od nekdaj vse počeli skupaj. Pri štirih sta se začeli učiti osnov baleta in znanje nadgradili v plesni skupini, tam sta trenirali jazz balet, show dance in hip hop. V srednji šoli sta se odločili, da s štirimi soplesalkami stopijo na svojo pot. Šest najboljših prijateljic se je dogovorilo, da s pomočjo staršev ustanovijo svojo plesno skupino. Najele so dvorano, poiskale najboljše plesne učitelje v Sloveniji in začele zagrizeno trenirati. »Trenirale smo vsak dan, tudi ob vikendih, razen če so bili ti rezervirani za nastope. Decembra se je zgodilo, da smo imele tudi po 30 nastopov.« Denar, ki so ga zaslužile z nastopi, sodelovale so tudi pri snemanju videospotov za večino slovenskih glasbenikov in glasbenih skupin, so porabile zgolj in samo za ples. »Z denarjem, ki se je stekal na račun našega društva, smo kupovale opremo, kostume, plačevale dvorano in trenerje. Običajno nam ga je ostalo toliko, da smo si poleti, na približno dve leti, lahko privoščile tudi treninge z najboljšimi trenerji na svetu.« V New Yorku so delale s koreografom Michaela Jacksona, v Los Angelesu s koreografom Britney Spears. »Za nič drugega kot za šolo in ples nismo imele časa. Veliko smo tudi tekmovale, tako doma kot v tujini.« Ko so bile leta 2007 v Avstraliji, jih je poleg plesa pritegnilo deskanje na valovih.

Ples in deskanje, šoli za življenje. Nina pravi, da je ples dobra šola za življenje. »Od vseh športov ti da največ. V plesu ni rutine, vsaka glasba pomeni drug stil in drugačne občutke. Ples zahteva disciplino, ogromno ponovitev je treba, da usvojiš pravilne elemente in postaneš gibčnejši. Preko plesa razviješ tudi sposobnost za improvizacijo in usvojiš pravila nastopanja v javnosti. Same uporabne stvari za življenje.« Deskanje na visokih valovih pa jo je naučilo še premagovanja strahov, tega, kako biti sproščen, ter pripeljalo do prvinskih občutkov povezanosti z naravo. »Tudi pri deskanju, tako kot pri plesu, ni monotonije, vsak val je drugačen. V nasprotju s plesom, kjer je videz zelo pomemben, si tu lahko veliko bolj sproščen. So me pa valovi potegnili tudi v moje strahove. Soočanje in potem preseganje strahov me je pripeljalo v neko posebno stanje, podobno ekstazi. Ko človek enkrat uspe premagati svoje najgloblje strahove, je vse mogoče.«

Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020