Tiste dni, ko smo napeto buljili v zaslone in lovili vsakršno informacijo o usodi naše države, potem ko je odstopil predsednik vlade, sem se namakala v toplicah. Že ko smo se po blatnem gradbišču pripeljali na parkirišče za hotelom, je bilo jasno, da v dveh letih, kar smo bili zadnjič tam, niso končali nič od tistega, kar so že zdavnaj začeli. Oh, kako slovensko! Kaj se dogaja, smo rinili v natakarico, lastnik se menjava, je rekla komaj slišno. A že spet? Kaj hočemo, je vzdihnila.
Potem je nekdo zagledal na koncu jedilnice, kjer je bife, na steni razpelo. Razmišljali smo, ali je prejšnji večer že bilo tam in zakaj ga nismo opazili. Najbrž računajo, da bo sestavljena desničarska vlada, pa so pohiteli z znamenji lojalnosti, smo se posmihali. Križev nimajo na zidovih niti na večini kmečkih turizmov, kaj šele v hotelu, kjer so gostje po narodnosti in veroizpovedi zelo pisani. Res nenavadno.
Zvečer smo potem poleg vesti, da se nihče niti v koaliciji niti zunaj nje o ničemer ne dogovarja, izvedeli radostno novico, da je Plečnikov stadion vendar dobil dovoljenje za obnovo in da je zdaj treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Podrtija, ki že leta propada, je torej po desetletju rovarjenja in protestov dobila zeleno luč za ponovno oživitev. Jo je res? Seveda se bodo pritožili, je povedala arhitektka v imenu skupine kolegov, ni pa znala pojasniti, zakaj in kaj sploh hočejo. Zato pa je bila naslednja vest izjemno razveseljujoča – Turki so dobili posel in bodo začeli graditi karavanški predor. Zadeva sploh ni trajala deset let, ampak samo štiri. Pa smo razorožili Avstrijce, ki bi se lahko v silnem besu nekega dne zakadili s svojo mehanizacijo na našo stran in zvrtali in zabetonirali tisto cev, še preden bi naše podhranjene inšpekcijske službe zaznale, kaj se dogaja.
Turki (ki očitno ne bodo nastanjeni v tistem hotelu s križem na steni) so odkrito povedali, da se s takšnimi bagatelnimi deli, kot je karavanški predor, načelno ne ukvarjajo, to počnejo le zaradi razgledovanja po večjih poslih, za začetek imajo v mislih drugi tir. Zanimivo, kako nas osvajajo, kajne? Naši predniki jih nimajo v lepem spominu, saj so spotoma na svojih roparskih pohodih v Furlanijo pregazili še nas. Zdaj nas osvajajo z nizkimi cenami gradbenih projektov in televizijskimi nadaljevankami, ki nas prepričujejo, da so najsodobnejši Evropejci pravzaprav – Turki. Kakšne lepotice brez predsodkov imajo, kakšne mačote in v kakšnih modernih graščinah živijo! Žal ne vemo, kako imajo urejeno dopolnilno zavarovanje, ampak očitno v redu, pridejo brez čakanja k zdravniku in dobijo brez težav vse, kar potrebujejo, vsaj tako je videti v serijah, dolgih kot čreva. Pri nas je, kot je znano, zakon v parlamentu propadel dan pred dokončnim podpisom pogodbe s Turki. In ker je vlada padla, je v predalu znova pristal zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je zares dolgotrajna, saj jo politika cmari že 17 let. Pri Turkih, ki so praviloma muslimani, takšnih problemov nimajo, saj morajo otroci poskrbeti za starše, čim več jih je (otrok namreč), tem bolje. In pika. Sicer je, roko na srce, tudi v krščanstvu tako, ampak sodobno življenje nas prehiteva po levi in desni, mnogi starši imajo samo enega otroka, ki potem skrbi za dva ostarela, in ker to večinoma počnejo ženske, imajo na grbi še moževe starše.
In bi si strašno želele, ko bi tisti menda v nulo pripravljeni zakon o dolgotrajni oskrbi potegnili iz predala in ga spravili v parlament, ki za zdaj še deluje. Čeprav se ministrstva ukvarjajo le s tekočimi posli in ne s stoječimi, kot je omenjeni zakon.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
