Splet je poln fotografij in videov srečnih psov, mačk (in drugih živali), ki jim v življenju res prav nič ne manjka. So zvesti in ponosni sopotniki svojih lastnikov, spijo v toplih posteljicah in uživajo v slastnih priboljških. Ob tem zganjajo vragolije, ki raznežijo še tako zategnjeno srce. A vsem živalim ni tako lepo. Še vedno jih vse preveč živi na prekratki verigi brez zavetja pred mrazom, snegom in dežjem. Ne poznajo topline, nežne roke, brezskrbne igre, kaj šele sprehajanja. Nekatere lastniki celo pretepajo, se nad njimi izživljajo, spijo v lastnih iztrebkih. Raje ne bi brali o takšnih zgodbah, kajne, ker bolijo v dno duše. Kaj se zgodi s temi živalmi? Če imajo srečo, sosedje pokličejo inšpekcijo. Ta lahko žival odvzame lastniku in jo da v zavetišče. A kaj ko ob morebitni pritožbi lastnika in upoštevanju inšpektorjevih pogojev živalca kmalu roma nazaj. Morda ima po novem daljšo verigo in uto, a lastnik je še vedno isti brezčuten idiot, ki ne verjame, da so nebogljena kosmata bitja na štirih tačkah čuteča. Zavetišča so zbirni center najbolj žalostnih in presunljivih živalskih zgodb, kar si jih lahko zamislite. Ko bi živali znale govoriti in nam zaupale svojo zgodbo, bi izvedeli prav takšne, kot jih boste lahko brali v naši novi rubriki. Odločili smo se namreč posoditi glas živalim, ki iščejo topel dom.
Mladi rotvajler Ben: Vse je bilo super, potem pa je umrl moj lastnik
Serbus, bralci! Jaz sem Ben in v zavetišču Zonzani v Dramljah pravijo, da sem star eno leto in tri mesece. Bodo že vedeli. Čeprav morda ni videti, sem v resnici čisto prijazen pes. Kot mladička me je k sebi vzel fantastičen možakar, vzel sem ga za svojega in ga pridno ubogal. Potem pa je nenadoma umrl in vse je šlo po zlu. Ker mojega vodje ni bilo več pri hiši, sem se odločil, da bom jaz postal šef, kar je povzročilo veliko težav ženi mojega lastnika, saj me kljub trudu ni znala obvladati. Saj meni se je zdelo super, da sem lahko počel, kar me je bila volja, njej pa, žal, malo manj. Tako me je v solzah pripeljala v zavetišče in tukaj tudi pustila. Zdaj čakam na novega lastnika, ki mi bo znal pokazati meje, a me bo hkrati imel zelo rad in si zame vzel dovolj časa. Nočem se hvaliti, ampak rotvajlerji smo znani po tem, da postanemo zelo destruktivni, če smo večino dneva prepuščeni sami sebi. V praksi to pomeni, da vam bom, če mi boste posvečali premalo časa, rade volje preoblikoval pohištvo, obgrizel leseno ograjo ali kar mi bo pač prišlo pod zobe. Če pa se mi boste dovolj posvečali, obljubim, da bom najboljši pes na svetu. Sem čuvaj in najboljši prijatelj, vse v enem. Ampak ne pozabite, potrebujem lastnika z avtoriteto! Vzgoja »prosto po Prešernu« pri meni nikakor ne pride v poštev. Aja, pa še to: v resnici tile jelenovi rogovi niso moji. Nadeli so mi jih, ker je ravno praznični december. Ampak ker sem še precej otročji, sem se pri tem precej zabaval. A dobro poziram?
P. S. V duhu praznikov naj vam samo še na hitro omenim, da mi v zavetišču dela družbo triletna rotvajlerka Alfa, ki je tukaj pristala, ker njeni lastniki niso bili dorasli tako zahtevni pasmi. Ker ima registriran ugriz in je tudi nekoliko agresivnejša (še jaz si ne upam pristopiti k njej, kadar je v bližini hrana!), bo veliko težje našla primernega lastnika kot jaz. Če torej slučajno tole bere kdo, ki ima izkušnje z rotvajlerji in bi želel sicer zelo simpatično psičko prevzgojiti ter osmisliti njeno življenje, vabljen, da to stori. Psičke, kakršna je Alfa, potrebujejo izkušene lastnike, in ker je te težje najti, pogosto dočakajo svoj bridki konec kar v zavetiščih.
Kontakt: Zavetišče Zonzani (telefonska številka: 03 749 0600, elektronski naslov: info@zonzani.si).
Trimesečni mačkon Gal: Moja pot iz vrečke
Še vedno ne vem natančno, kaj se mi je zgodilo. Najprej sem z bratci in sestricami v trebuhu naše mame mačke pridno čakal, da ugledam svet. Potem pa naenkrat šok. Zagrabile so nas človeške roke, nas odtrgale od mame in kot kup smeti pometale v vrečo ter odvrgle v gozd blizu Braslovč. K sreči nas je tam našla prijazna gospa in poklicala v Mačjo hišo v Celju, kjer prebivamo zdaj in čakamo na dom, kjer nam bo lepo. Kar se mene tiče, sem kljub slabi izkušnji družaben, prijazen in cartljiv muc. Bom pa v novem domu poleg prijaznih ljudi vesel navihane mačje družbe. Še posebej bi me osrečili, če bi s sabo lahko vzel sestrico Gano ali bratca Gabra. Tudi onadva sta fajn.
Kontakt: Mačja hiša Celje (posvojitev@macjahisa.si)
* Imate tudi pri vas doma pasje ali mačje mladiče, ki potrebujejo nov dom, ker zanje nimate prostora? Pošljite nam njihovo fotografijo in kratek opis, mi pa bomo z veseljem delili informacijo z našimi bralci. Kdo ve, morda kdo izmed njih prav ta hip hrepeni po točno takem kosmatincu, kot mu vi iščete nov dom! Pišete nam lahko na naš elektronski naslov zarja@media24.si.
