Vstal sem in šel iz kuhinje v kopalnico; pogledal sem v ogledalo in se poslovil – ne od podobe v njem, temveč od zrcala, v katero se ne bom več pogledal. Nato sem šel v dnevno sobo, za nekaj hipov obstal in se razgledal po praznih regalih, po goli postelji, pospravljenem balkonu, polnih škatlah na tleh. Končno sem stopil v svojo nekdanjo otroško sobo. Še več škatel, v njih – nekogaršnja mladost. Moja? Mogoče. Šel sem z roko čez steno, prepojeno s smehom in jokom. Moj smeh, moj jok. Zahvalil sem se, zasukal na peti in odšel.
Stanovanje, v katerem sem nekdaj živel z družino – atom, mamo in sestro – bo prodano. Po letih matranja ni šlo več naprej. Tiste tanke stene, v katerih je družina iskala zavetje pred svojim norim časom in pred samo seboj, niso več zdržale. Premalo smeha, preveč joka. Alkohol in čiki in nemara še kaj. In dolgovi, vedno ti prekleti dolgovi. Še ena zgodba o ljudeh, ki so improvizirali in upali, da bo nekako vse v redu. Lahko bi vedeli – če štartaš kilometre pod površjem, boš težko segel po zvezdah. Ampak sanjaš pa lahko. Dokler je kaj v flaši, dokler je limit na kartici, dokler se lahko slepiš, da si dober človek z dobrim človekom. Dokler ti ne zmanjka, nečesa pač. Dolgovi so se nakopičili, polovico našega doma je za nekaj jurjev na dražbi kupila nepremičninska mafija. V letu, dveh so se polastili še preostanka; sedaj iščejo kupca. Ker dom ni dom – ampak poslovna priložnost. Naložba. Kapital. Cifra v bilancah. Ker človek ni nujno človek.
Tako sem naložil svojo kramo v škatle, se poslovil od matere in sestre in šel skozi vrata. Čuden občutek. Dotlej me je pomirjala misel, da se lahko vrnem na kraj svojega otroštva – in s tem v otroštvo. Kakor da mladost ni obdobje, ampak destinacija. Kakor da bi lahko enkrat, ko me bo res stisnilo, preprosto pustil vse, šel nazaj pred blok, stekel po stopnicah, in bomo vsi spet tam, takšni, kot smo bili. Polni neizrečenih besed in nezapravljenih priložnosti. Ampak besede so bile izrečene in dejanja storjena, čas je minil. Delal se je večer, ko sem sedel v avto in se odpeljal proč. V prtljažniku so ropotale škatle s knjigami, igračami, zapiski, risbami in spričevali, nekogaršnja mladost. Moja? Je sploh pomembno? Mislil sem, da je; mislil sem, da me bo raztrgalo, pa me ne. V resnici se ni zgodilo nič takega. Roke sem imel ovite okoli volana, tresenje motorja me je pomirjalo, v ogledalu sem slutil izzvenevanje jetičnega sončnega zahoda – in mislil na Danajo in ta malo, ki sta me čakali na koncu ceste. Gledal sem predse in samo peljal.
Domov.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
