Kot otrok iz skromne delavske družine je verjetno težko verjela, da v življenju lahko seže tako visoko, a ni nehala sanjati. Starša sta ji govorila, naj ne živi v oblakih in naj se spusti na trdna tla. »Moja pot je bila dolga, tudi negotova. A polna vere, da sem vredna sanj. Najprej pa si moraš nekaj želeti, imeti sanje, ki jih želiš uresničiti,« pravi. »Takrat sem imela samo gorečo željo v življenju nekaj doseči. Za to potrebuješ pogum in samozavest, da se nehaš ukvarjati z okolico in s tem, kaj si mislijo o tebi. Že na faksu smo se učili, da obstajajo bogati in revni in da revni ostajajo revni, ker ne spremenijo miselnosti. Spraševala sem se, ali to res drži. Želela sem ljudem pokazati, da si res lahko, kar želiš, če si dovoliš poslušati svoje srce in se umakneš od ljudi, ki te pri tem ovirajo. Pomembno je imeti vzornike; če jih nimaš, si težko zastaviš cilj. Koga boš opazoval? Od koga se boš učil? Če hočeš biti uspešen, se moraš znati odločati in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Za njimi moraš stati, tudi če se izkaže, da so napačne. Napake je treba priznati in se opravičiti. Saj se iz vsake napake nekaj naučimo. Vedno šteje le resnica, nikoli ne moreš storiti ničesar narobe, če poveš tako, kot je res. Otrokoma vedno pravim, naj bo še tako hudo, želim, da povesta resnico, ker jima le tako lahko pomagam.«
Osebna rast namesto poslovnih knjig.V nekem trenutku svojega življenja je odložila poslovne knjige in začela brati tiste o osebnostni rasti. »Ugotovila sem, da sem v posel vlagala preveč razuma in premalo čustev. Čeprav smo imeli noro dobre načrte, ti niso zaživeli. Začeli smo se spraševati, kaj je narobe. Fino je imeti vse lepo zapisano, drugo pa je, ali verjameš, da je to mogoče izvesti. Ugotovila sem, da moram začeti pri sebi. Dokler nisem bila stabilna in v svojem centru, nisem mogla biti nikomur v oporo. Ko si zastaviš cilje, je pomembno, da pridejo iz srca, ne pa ker je sodelavec, sosed ali kdorkoli pač rekel, da bo to dobro vplivalo na okolico. Najpomembnejše pa je bilo odkritje, da sem sama kreatorka svojega življenja. Če si sam prizadevaš za spremembe, jih bodo naredili tudi drugi. Videla sem tudi, da če ne morem nagraditi sebe, tudi drugih ne morem iskreno pohvaliti.«
Ne žrtev, zmagovalka!Sprememb se je lotevala postopoma in začela ceniti trenutke, ki so se ji prej zdeli samoumevni. »Danes je zame sreča, da se vsako jutro zbudim in se odločim, da je pred mano dober dan. Hvaležna sem, da imam dva čudovita otroka in krasnega moža, da imam streho nad glavo, da sem zdrava, živim v miru in obkrožena z naravo. Srečna sem, da nisem žrtev in da se vsak dan počutim kot zmagovalka. Pa bi bila lahko žrtev, glede na to, od kod izhajam. Tisti, ki igra žrtev, reče, da je za njegovo stanje krivo nesrečno otroštvo, revni starši. Ker razmišljajo negativno, se vrtijo v krogu. Koliko je izjemnih, visoko šolanih ljudi, ki ne uživajo v svojem delu. Enkrat je treba stopiti iz okvirja in zapustiti stare vzorce, ki smo jih dobili, ko smo opazovali naše starše. Moja mama ni bila zadovoljna v svoji službi, hotela se je počutiti kot žrtev. 'Tako sem utrujena,' je po navadi rekla, ko je prišla iz službe. Pa sem jo vprašala, kaj se ji je kljub vsemu zgodilo dobrega. Moja želja po tem, da bi nekaj v življenju dosegla, je bila tako močna, da nisem podlegla vzorcu svojih staršev. Ko sem slišala, da si nečesa ne moremo privoščiti in bom morala potrpeti, sem razmišljala, kako lahko kljub temu pridem do tega. Zato sem že pri šestnajstih začela delati. Vedela sem, da imam lahko vse, kar imajo drugi, le da bom morala višje zavihati rokave.«
Več v reviji Zarja Jana, 26.11.2019
