Nedavno sem gledala televizijski film, ko je mama, zdravnica, prosila svojega moža, tudi zdravnika, naj njenemu sinu oziroma svojemu pastorku razloži zadeve z dekleti. Zajel je sapo in pojasnil fantu najstniška medsebojna razmerja tako lepo, da so nam kar solze stopile v oči. Še posebej zadnji stavek, ko mu je zabičal, naj razume ne v pravem pomenu te besede. Če reče ne, je ne in pika, nobenega moledovanja in izsiljevanja, kaj šele nasilja. »Si razumel?« Fant je prikimal.
Kakšen bi bil ta občuteni starševski nagovor, če bi bil namenjen punci? Najbrž bi ji očim povedal, naj bo v razmerjih s fanti jasna in naj pove, da noče, če noče. Kaj pa če bi fant uporabil silo? Vprašanje je, kaj bi ji svetoval zdravnik, ki bolje pozna fiziološka in duševna stanja od večine drugih ljudi. Psihologi svetujejo, da naj ženske ne izzivajo izrazito nasilnih posiljevalcev, naj se torej ne junačijo in naj se ne branijo, ker jih lahko poškoduje ali celo ubije. Če ženska, ki se je vdala v usodo, da bi ohranila vsaj življenje, če že dostojanstva ne, pride na sodišče, posiljevalec skoraj gotovo ne bo obsojen na zaporno kazen, ampak v najboljšem primeru na pogojno (nekaj takšnih sodb smo v zadnjem času doživeli). Ker je s tem, ko se ni borila, tako piše v zakonih, v bistvu privolila v odnos. Najbolj idiotski primer je tisti iz Kopra, ko je prijatelj posilil pijano žensko, ki so jo drugi žurerji pustili pri njem, da se naspi in strezni. Z njo je začel občevati, ko je še spala, ko se je zbudila, se je upirala, a je vseeno dosegel svoje. Na nižji stopnji so ga obsodili, na višji pa sodbo razveljavili, češ da se ni upirala od vsega začetka, ampak šele potem. Ko je on že »razumel«, da speča prijateljica ni rekla ne. Ne razumete? Saj ne morete. Poznavalci pravijo, da zakoni niti niso tako neumno in pristransko napisani, kot jih nekateri sodniki potem razumejo.
Očitno bo treba zakone napisati tako – in s prenovo sodnega sistema se zdaj ukvarjamo – da bodo absolutno nedvoumni. V pravno razvitih državah o tem že leta diskutirajo in sprejemajo zakone, ki jim na kratko pravijo »ne je ne«. Ni torej treba, da ženska ali moški, žrtev posiljevalca, kriči, joče, se fizično brani in morda celo iz torbice potegne pištolo, ampak je dovolj, da reče ne. In da mora tisti, ki hoče izsiliti spolni odnos, to upoštevati in jo nehati nadlegovati. In se izgovarjati, da je sicer rekla »ne«, govorica njenega telesa pa je kričala »da«. Za povrh je bila izzivalno oblečena, naparfumirana, našminkana … Kako naj bi se revež uprl zapeljevanju? Žal pristojni, od policistov pa do sodnikov, takšne »argumente« globoko razumejo in tudi upoštevajo. Čeprav so za najbolj groba posilstva zagrožene kazni do petnajst let, lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu obsojenca, ki odsedi več kot leto ali dve, večina pa se izmaže s pogojno kaznijo.
Ker je tudi »ne je ne« neredko razumljen kot »bi, ampak nočem«, kot užaljeni posiljevalci to razumejo, se čedalje bolj uveljavlja model »ja je ja«, kar pomeni, da mora biti privolitev izražena nedvoumno. Ja, hočem. Vse drugo je posilstvo. Če bo v takšnem smislu zapisano v zakonu, sodniki pač ne bodo mogli modrovati o tem, zakaj se posiljena ženska ni branila, še preden se je zbudila. Ker se ji sploh ne bo treba fizično braniti, da jo bodo preiskovalci in sodniki vzeli resno. Ampak jo bodo vprašali – si rekla ja? In morda je celo ne bodo maltretirali z mučnimi zasliševanji, ko bo morala različnim osebam po večkrat razlagati iste stvari, ampak bodo njeno pripoved (s strokovno vodenim intervjujem) preprosto posneli in na sodišču predvajali. Potem bodo morda ženske, saj zanje večinoma gre, prijavljale posilstva, za zdaj jih le približno 450 na leto, kar je po ocenah le 10 do 15 odstotkov vseh. Pa še nekaj – večina posiljevalcev je znancev, manj je neznancev, še najmanj pa družinskih članov. Ki pa večinoma zlorabljajo, kar pa ni nič manj boleča zgodba.
Reviji Zarja Jana št. 48, 26. 11. 2019
