V Riadu se je oktobra zgodilo nekaj, kar je bilo še nedavno nepojmljivo. Arabski kralj je dal za ruskega voditelja postaviti rdečo preprogo in ga sprejel z najvišjimi častmi. Kar je nadvse nenavadno, saj so Arabci med hladno vojno imeli Sovjete za brezbožne komuniste. Tokrat pa Rusov niso pričakali le s častno stražo in konjenico, temveč tudi s četico najboljših kuharskih šefov z vsega sveta. In kako se je med njimi znašel slovenski kuhar? Po srečnem naključju.
Skrivnostno povabilo in šok. Srečnem zato, ker je Jožefa Oselija zelo težko ujeti z danes na jutri. Kljub svojim letom (letos jih je dopolnil 70) je namreč še vedno nadvse dejaven v svojem poslu – uči in se uči, kuha, pripravlja dogodke ter sodi na največjih kuharskih tekmovanjih po svetu. Med vsem tem pa najde čas tudi za pripravo svoje biografije. Le nekaj dni pred dogodkom s Putinom se mu še sanjalo ni, kaj ga čaka. Pet lepih, a dolgih mesecev je namreč preživel na otoku Rab in ravno zaključil z zadnjim velikim dogodkom ob 130. obletnici turističnega društva, za katerega je pripravil 2000 posebnih sladic. Utrujen, a zadovoljen z uspešno opravljenim delom je s soprogo Metko ravno pakiral kovčke, ko je zazvonil telefon. Bil je njegov prijatelj Thomas A. Gugler, predsednik Svetovnega združenja kuharskih društev Worldchelfs. Presenetil ga je z vprašanjem, ali bi mu prišel pomagat pri izpeljavi gala dogodka za kralja v Riadu. Jožef ga je vprašal, koliko časa ima na voljo, da se odloči, saj je še na Rabu. Thomas mu ni odgovoril, le skrivnostno ga je prosil, naj mu takoj pošlje po e-pošti kopijo dokumentov. Seveda se prijateljev ne pušča na cedilu, tako da je Thomas že v nekaj minutah imel kopijo potnega lista. Jožef je misel na Riad potisnil na stran, saj se je moral še posloviti od rabskih prijateljev, preden sta se z Metko odpravila proti domu. Prav nič se jima ni mudilo. Vzela sta si čas tudi za postanke na poti in jih izkoristila za nostalgično spominjanje na čase, ko je Metka še kot otrok v teh krajih preživljala počitnice.
Ko sta se pozno zvečer končno vrnila domov, pa je sledil šok. Thomas je Jožefu že poslal letalsko vozovnico in vizum za Riad. Datum odhoda: naslednje jutro ob 6. uri iz Benetk. Sledila je akcija – sin mu je pomagal najti prevoz do Benetk, Metka je spakirala kovčke, sam pa je na hitro zbral nekaj svojih najboljših receptov. Tisto noč in vso pot do Riada mu adrenalin ni dal spati, saj mu je po glavi rojilo nešteto vprašanj: Kakšen jedilnik so si zaželeli v palači? Za koliko ljudi? Ali bomo imeli primerno kuhinjo za pripravo? Bodo na voljo vse sestavine? Kdo vse bo tam? ...
Takega varovanja pa še ne! Že ob pristanku na letališču mu je bilo jasno, da gre za veliko zadevo, saj je dobil odgovor na zadnje vprašanje. Srečal je kar nekaj znanih obrazov, ki so prav tako kot on čakali na prevoz do hotela. Thomas jih je pričakal na recepciji in predstavil med seboj. Zbrala se je impresivna množica 24 šefov z vsega sveta – tako mladih kot starejših, z različnimi izkušnjami, kar se je pokazalo kot zmagovalna kombinacija.
Sledila je še ena neprespana noč, saj je naslednje jutro napovedovalo vznemirljivo dogodivščino. Preden so vstopili na avtobus, ki naj bi jih peljal v palačo, jih je Thomas izrecno opozoril, da morajo potne liste ves čas nositi s seboj. Kmalu so izvedeli, zakaj.
Že pri prvem vhodu jih je ustavila kraljeva straža, jim pobrala dokumente, avtobus pa preverila s psom. Po eni uri preverjanja je glavni komandir vprašal, kdo je Jožef, in ga pozval, naj stopi iz avtobusa. Preostali so lahko nadaljevali pot v kuhinjo, Jožef pa je ostal sam pred vrati velikega poslopja.
Več v reviji Zarja Jana št. 48, 26. 11. 2019
