Tole je bil strašni nesporazum, mašo v cerkvi Marijinega oznanjenja so nekateri razglasili za del protesta Rešimo Slovenijo, ampak kot je spravljivo povedal pater Edvard Kovač, cerkev je namenjena verujočim, ne političnim shodom. Zunaj so se po stopnicah proti cerkvenim vratom še vedno vzpenjali novi in novi ljudje, neka gospa je v roki nadvse optimistično držala pručko.
Pred cerkvijo se je, slabo uro pred napovedanim začetkom shoda, Prešernov trg počasi polnil z rumenimi jopiči in ljudmi, ki niso prav dobro vedeli, kaj početi s slovenskimi zastavami, predevali so jih iz roke v roko, nekateri so simbol države razumeli kot modni dodatek ali morda nadomestek šala in so si jih ogrnili okrog ramen. Čeprav je pevec vztrajno prepeval o Portorožu, kaj vem, zakaj, morda poletnega repertoarja še ni zamenjal za zimsko shemo, je bilo mraz. Jetično sonce, ki se je po deževnem dnevu priletelo čisto na kratko poklonit, ni moglo pregnati hladu. Zima prihaja.
Že spet? Program reševanja je bil zastavljen zelo široko, kar petnajst objektov reševanja so si ambiciozno zastavili organizatorji, en sam shod, tako jih je bilo razumeti, naj bi za vedno rešil kmete pred volkovi, preplašeno prebivalstvo pred migranti in Romi, bankomate pred ukinitvijo, podjetnike pred davki, ljubljansko tržnico pred Jankovićem, upokojence pred nizkimi pokojninami. Med drugim. Nihče se ni spomnil vključiti še ene točke, reševanja zborovalcev pred vedno istimi, ne nujno ustreznimi, citati. Pa bi prav to krvavo potrebovali.
Igralec Tone Kuntner, ki so ga, tako je bilo razumeti, napol proti njegovi volji zvlekli na stopnice spomenika – odrov na Prešernovem trgu ni dovoljeno postavljati – je planil v zanosno recitacijo Hlapcev. Jaz nisem bila nikoli za hlapca rojena in še manj vzgojena, nikoli se nisem obnašala kot hlapec in tudi ne tako počutila, mene ta prežvečeni in zlorabljani citat preprosto žali. Smem predlagati nekaj drugega? Ni slovenski, je pa ustrezen: »No, ali se je zopet prikazalo?« (What, has that thing appeared again tonight? Hamlet, prvo dejanje, prvi prizor).
Dvignite roko, če se strinjate.
Hit poletja. Izbira kraja zborovanja je bila dobro premišljena: »Prešernov trg je bistveno manjši od Trga republike. Trg bo zato videti zapolnjen, tudi zaradi večjega števila naključnih mimoidočih, ki jih na delovni dan tu ne manjka in ki jih sicer na Trgu republike ne bi bilo,« je še pred dogodkom pravilno ugotovil Andraž Zorko. Trg je bil res zapolnjen, okolica pa ne. Da se nas je zbralo kar pet tisoč, so vmes navdušeno sporočili. Kaj, so nas mar pomnožili z deset?
Trditi, da med množico ni bilo mladih, bi bilo napačno, vendar je bila to predvsem množi(či)ca upokojencev. Mladih je bilo za vzorec, vzklikat so prišli predvsem stari in starejši. In se je seveda čutilo, saj so kaj zavpili in zaploskali, ampak vse skupaj je bilo nekam nizkoenergetsko, nekam … bledo.
Vsake toliko je zadišalo po pečenem kostanju.
Pravično in pošteno ločeni. Od vseh govornikov je gledalce najbolj ogrel Janša, jasno, ki je preigraval svoje stare uspešnice, jasno. Proti tatovom, medijem, sodnikom, domnevno ukradenim volitvam … Fraza »hiša laži, zgrajena na pesku prevar«, mu je bila tako všeč, da jo je večkrat ponovil. In ko je na plano privlekel celo ustreljenega Krambergerja, je ženska zraven mene potožila, »Jankovića pa nobeden ne ustreli«. Druga ženska zraven nje je zacmokala v potrditev, češ, to je pa grozno, res. Šokirana muza nad Prešernom je skoraj izpustila krancelj iz roke. Vonj po pečenem kostanju je izpodrinilo nekaj drugega, neprijetnega. Zasmrdelo je po sovraštvu.
In vse skupaj je malo zmedel Kangler, nikoli zelo spreten govornik, ki je rekel, da se »mi ne ločujemo na leve in desne … mi se ločujemo na pravične in poštene.« Kaj, pravični levo, pošteni desno? Ali obratno?
Tudi korejskim turistom, ki so vsake toliko zašli med zborovalce, ni bilo nič jasno.
Več v Zarji/Jani št. 42, 15.10.2019
