Kako ste se počutili vsa ta leta kot stevardesa pri Adrii?
Moji sodelavci so mi bili kot neke vrste sorodniki, prijatelji, začela sem leta 1985. V tem času se je nabralo ogromno spominov, srečanj, izkušenj, druženj. Prišla sem v podjetje kot študentka, kmalu so me zaposlili, me izšolali za vodjo kabinskega osebja v posadki.
Kakšno izobrazbo ste imeli?
Bil je razpis, ki sem ga zamudila za en dan, a so me vseeno dali zraven. To je bil prst usode. (smeh) Končala sem višješolski študij v Zagrebu, želela vpisati visokošolskega v Ljubljani, a potem se mi je zgodila Adria Airways. Drugo leto bi imela 35 let delovne dobe, z enim letom beneficiranega staža. Tega so kasneje ukinili.
Kako je bilo »biti stevardesa«?
Bili smo relativno majhna skupina, vsi smo se poznali med sabo, na začetku je Adria letela čartersko, na poti smo bili po ves teden. Baze so bile Pulj, Dubrovnik, Podgorica in Split. Čez dan smo s teh letališč leteli v Nemčijo, zvečer prišli nazaj ali obratno. Vezani smo bili na dalmatinski turizem. Takrat smo se imenovali Adria Aviopromet, leta '86 smo se preimenovali. S posadkami smo skupaj jedli, spali v istem hotelu, se zabavali, postali smo prave družine. Vse smo počeli skupaj.
Nekdanja stevardesa mi je rekla, da je to način življenja.
Res je. Zadnja leta smo veliko delali za zunanja podjetja, kar je bilo še bolj naporno in zahtevno. Delali smo za Austrian, Lufthanso, Luxemburg, pet dni v kosu. Ko si prišel v hotel, si samo »padel dol« in naslednji dan spet šel delat. Delovniki so trajali po 12 ur in več. Fizično nisi mogel početi nič drugega.
Pa lahko delate 12 ur v kosu, je to dovoljeno?
Pravilo je, da kolikor časa delaš, toliko časa počivaš. In naši planerji se tega strogo držijo.
Kako ste doživljali usodo nekdaj uspešnega podjetja? Gotovo ste videli napake, ki jih je delalo vodstvo, država ...
Seveda, videla sem, da gredo stvari na slabše, vedno bolj smo bili obremenjeni. V času gospoda Kocijančiča so bile stvari še kolikor toliko urejene, potem so se začele slabšati. Po osamosvojitvi so bili vodje nastavljeni po politični liniji, samo da so »naši«, tudi če nič ne znajo. Bili so kamnoseki in podobno. (nasmeh)
Vodenje letalskega podjetja je zahtevna in draga stvar. Tudi Lufhansa je imela težave, Richard Branson je s podjetjem Virgin komaj preživel, Niki Lauda ...
To je nepredvidljiv in drag posel, cene goriva nihajo, zaradi pogostih terorističnih napadov so višje zavarovalnine ..., a promet v svetu raste. Pri nas pa smo se malo »zašpekulirali«, že dosti let nazaj. Šli smo s slabšega na še slabše.
Kako to mislite, »zašpekulirali«?
Tisti, ki so imeli v rokah škarje in platno, niso vedeli, kako se stvari streže. To ni preprosto. Tudi sama sem laik, moje šefice so natančneje vedele, kaj se dogaja. Sama sem se včasih celo namerno izogibala slabim novicam, da sem laže hodila v službo in prenašala pritožbe potnikov. Ko ste ravno omenili Nikija Laudo, izjavil je, da vse dirke v formuli ena niso bile nič v primerjavi s tem, kar je izkusil v krutem aviacijskem poslu. Konkurenca je huda.
Ampak gotovo ste od sodelavcev izvedeli, kaj naj bi se dogajalo.
Govorice so, da naj bi bilo vse to že prej dogovorjeno, izguba je zelo velika, podjetje so tako rekoč podarili, politiki ne kažejo namena, da bi ustvarili kaj novega. Mislim, da smo letalskemu podjetju v Sloveniji za vedno rekli adijo, da bomo res postali zadnja balkanska vas.
Firma je bila podarjena nemškemu skladu 4 K Invest?
Tako je, ta sklad je plačal minimalno vsoto, najprej je Slovenija dokapitalizirala Adrio s tremi milijoni in pol, da je potem nemški sklad plačal pol milijona evrov in postal lastnik. To je smešno. V nemškem in avstrijskem tisku je bilo objavljeno, da se je vlada že dogovorila z Lufthanso in njenimi partnerji, da bodo začeli pokrivati promet za Slovenijo. In to je bilo objavljeno, še preden je bil tukaj objavljen stečaj Adrie. Komu verjeti?
Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019
