Pred leti je računovodkinja na neki osnovni šoli prepovedala deklici, da gre h kosilu, ker starši niso plačali položnice. Punčka ni bila samo lačna, ampak tudi osramočena, in le ugibamo lahko, kaj jo je bolj prizadelo in bolelo. Takrat se je zelo razgrela polemika, kako sploh pride komu na misel, da obračunava z otrokom, namesto da bi opozoril starše, ki morda čakajo na plačo, denarja sploh nimajo ali pa so samo malomarni.
Lahko se zgodi na večjih šolah. Po tistem smo slišali, da starši, največkrat so to mame, prosijo učitelje, naj otroka pošljejo ven, ko gredo drugi v jedilnico na kosilo, da ne bodo žalostni, medtem drugi jedo, sami pa žvečijo bog ve kaj. Bi se lahko zgodilo, da bi kakšen učitelj to zares storil? O, bi se že našel, pravi znani humanitarec in učitelj Boris Krabonja, ki nima dlake na jeziku. Učitelji, predvsem seveda ravnatelji, ki so odgovorni za red na šoli, vsekakor zanikajo, da bi bili učenci v šolah lačni. Skoraj polovica osnovnošolskih malic je subvencioniranih ali brezplačnih, v nekaterih, predvsem manjših šolah, recimo v komenski, dobijo šolarji na mizo pladnje z različnimi živili, ki so običajno za malico, in si ne vzamejo le kar hočejo, ampak tudi kolikor hočejo. Socialno ogroženi učenci dobijo tudi brezplačna kosila, večji problem so tisti, ki po statistiki ne sodijo med revne, starši pa kljub temu ne zmorejo plačevati niti subvencioniranih obrokov. Za takšne imajo na šolah posebne sklade, iz katerih plačujejo kosila, po drugi strani vedno ostane v šolski kuhinji toliko hrane, da lahko postrežejo tudi učenca, ki nima denarja. Ne le da učenci v šoli niso lačni, kot trdijo šolniki, veliko hrane zaradi izbirčnosti učencev celo zavržejo. Se pa na večjih šolah, kjer imajo manjši pregled nad celotnim stanjem, lahko zgodi, da mečejo hrano stran, nekateri učenci pa so lačni. Veliko je odvisno od tega, kako se za svoje učence zanima in zavzema razrednik in v kakšnem stiku je s starši.
Veliko več možnosti je, da so otroci lačni doma – popoldne in zvečer, ob nedeljah in praznikih pa med počitnicami, ko so prepuščeni bolj ali manj skrbnim staršem in skrbnikom.
Grdi obrazi revščine. Nekdanja generalna sekretarka ZPMS Majda Struc je pred leti na obisku v nekem vrtcu videla, kako enemu od dečkov gleda iz žepa na plašču – kruh. Vzgojiteljice so seveda vedele, da ga skrivaj nosi domov, a mu niso nič rekle, ker bi se lahko prestrašil in bi potem morda ostal brez večerje, on in še kdo drug pri hiši. Denar, ki ga na primer prejme štiričlanska družina, kjer sta starša nezaposlena, otroka pa šolarja, je z otroškimi dodatki in bonitetami vred okrog 2000 evrov, kar se ne sliši slabo. To sta dve za naše razmere še kar spodobni plači. Podatki pravijo, da je bil prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo lani 662 evrov, za štiričlansko pa nekaj evrov manj kot 1400 evrov. Dvočlansko gospodinjstvo brez otrok je moralo imeti 993 evrov dohodkov, da ga je statistika uvrstila na mejo, kjer se začne revščina.
Sicer pa pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana s statistiko, ki lahko dokaže vse, kar hočeš, v stvarnem življenju pa je lahko zelo drugače.
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 17.9.2019
