»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način,« se glasi znameniti uvodni stavek v Tolstojevo Ano Karenino. Lahko bi ga parafrazirali takole – vse bogate družine so si podobne, vsaka revna pa je revna na svoj način. Eni sploh ne zaznavajo, da živijo v pomanjkanju, in so užaljeni, če pripomniš kaj o njihovi revščini, še na misel jim ne pride, da bi zaprosili za pomoč, razen za kakšno štipendijo, drugi so prepričani, da so zelo revni in prikrajšani, pri tem pa imajo oboji približno enake dohodke in življenjske okoliščine. Statistika ponuja podatke v denarju in odstotkih, in če smo natančni, je bila lani v Sloveniji stopnja tveganja revščine 13,3-odstotna, kar pomeni, da je živelo z dohodkom, nižjim od praga revščine, približno 268.000 prebivalcev. Med njimi je bilo 89.000 upokojencev, od tega 60.000 upokojenih žensk.
Politična jesen je socialno vroča, saj hoče Levica na hitro sprejeti odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, finančni minister pa ukiniti dodatek za delovno aktivnost. Konec prejšnjega tedna je bilo precej jasno, da bodo morali oboji stvar še nekoliko premisliti. Vladne službe so izračunale, da bi reforma zdravstvenega zavarovanja stala 150 milijonov več kot domnevajo levičarji, parlamentarni odbor za delo in socialne zadeve pa je po petih urah natezanja ugotovil, da je ukinitev dodatka le nedomišljen varčevalni ukrep. Vse skupaj je zabelil UMAR s sporočilom, da je gospodarska rast nižja od predvidevanj in da bo treba predlagani proračun znižati za sto milijonov, skratka, že razdeljena sredstva zmanjšati. In se začne vse znova.
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 10. 9. 2019
