Blagor tistim, ki jih na idiličnih plažah med namakanjem v (vsaj na videz) kristalno čistem morju ne zmoti tista cev, ki nas pogosto spremlja, ko hodimo po morju proti njegovim globinam. Te cevi so seveda kanalizacijske in v morje odnašajo fekalije celotnega turističnega območja – po domače povedano, kakce in urin, tudi kakšne druge izločke vseh obiskovalcev kampa, apartmajskih naselij, hotelov ... Če so čistilne naprave urejene po predpisih, to seveda ni problem, saj se izločki razkrojijo, še preden prispejo v morje, nas je potolažila Valentina Turk, znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo. A kaj, ko so premnogi turistični ponudniki tako hrepeneli po čimprejšnjem zaslužku, da so urejanje kanalizacije in nameščanje čistilnih naprav gladko izpustili. Delo in postavljanje počitniških nastanitev na črno je med drugimi privedlo do ekološke katastrofe na otoku Rab, kjer se nič hudega sluteči turisti sprehajajo po obmorskih poteh in občudujejo naravo, za katero domačini opozarjajo, da je na pragu ekološke katastrofe. Skrbi jih naselje Palit le slab kilometer od turističnega vrveža, v njem pa ni urejene kanalizacije. Del fekalij se po kanalu za hudourniške vode izliva neposredno v morje med številne kopalce. Ker menda vedno več otrok, ki bivajo v tem predelu, občuti srbečico že samo med bosonogim tekanjem po naselju, domačini grozijo z množičnimi protesti in blokado ceste, turiste pa opozarjajo, da plavajo v mešanici morja in kanalizacije.
Kdo je tukaj nor? Sprehodimo se še malo južneje po zemljevidu, do otoka Ugljan. Če smo se še pred dvema desetletjema s katrcami vozili do najbližje plaže in bili veseli, da smo tja sploh prispeli, danes odkrivamo kraje, ki so bili prej odrezani od sveta. Srednji Dalmaciji je na svojih otokih uspelo ohraniti kanček prvinskosti, tiste divjosti, ki sicer ekspresno hitro izginja. A domačini so seveda vrata na široko odprli turistom. Na Ugljanu, denimo, se jih bodo spominjali še dolgo zatem, ko bodo s hladnejšim vremenom odšli, polne greznice pa ostale. Te se sicer redno čistijo, ob čemer vonjave še zdaleč niso prijetne, a kaj, ko po besedah prebivalcev nekatere cisterne zlivajo kar neposredno v morje. Na obalnem območju, ki pripada psihiatrični bolnišnici Ugljan, domnevno vse leto plavajo fekalije.
Gremo še južneje! Če boste doKorčule odšli z namenom, da se okopate v neoporečnem morju, boste pot morda opravili zaman. Da morje pred plažo Pozejdon v Veli Luki na Korčuli ni priporočljivo za kopanje, ker je polno fekalij, so konec avgusta opozorili v dubrovniško-neretvanski županiji. Če pa boste ostali kar na Slovenski obali, se raje izognite plaži v Žusterni, kjer so zaradi vdora fekalij v morje letos razobesili rdečo zastavo. Še pred tem so kopalci, ki so se kopali v morju »z dodatki«, poročali o hudih prebavnih težavah in vnetjih ušes. Nevarnosti uhajanja fekalij v morje se s popolno gotovostjo ne moremo izogniti nikjer.
Morje ima moč samoočiščenja. Prof. dr. Valentina Turk vse to komentira: »Več kot 50 odstotkov svetovnega prebivalstva naseljuje priobalna območja, v poletnih mesecih pa se število zaradi turizma znatno poveča in Jadransko morje pri tem ni izjema. V obalna morja se izlivajo onesnažene vode tako iz točkovnih (npr. čistilne naprave) kot tudi netočkovnih virov, kot so neurejeni kanalizacijski sistemi, meteorne vode, spiranje s kmetijskih površin, puščanje septičnih sistemov in kanalizacijskih cevovodov, izpusti iz turističnih čolnov ali balastnih vod z ladij. Sploh zadnje je velik problem, saj nad njimi nimamo nadzora. Človeški patogeni mikroorganizmi, sproščeni iz vseh omenjenih virov, pa onesnažujejo vodna telesa in lahko ogrožajo zdravje ljudi, predvsem kopalcev, potapljačev ali drugih rekreativnih uporabnikov. Dobra novica ob vsem tem je, da so ob vstopu v morsko okolje fekalni mikroorganizmi podvrženi različnim dejavnikom in procesom, kot so razredčitev, visoka slanost, tokovanje in mešanje vodnih mas, sončna svetloba (predvsem UV), temperatura, pH, razpoložljivost hranil ter številni biotski učinki. Vse našteto daje morju samoočiščevalno moč, ki pa žal ni neomejena.« Sogovornica že drugo leto dela pri projektu, kjer z novimi molekularnimi metodami odkrivajo, da z odpadnimi vodami v morje prihaja cela vrsta patogenih bakterij, za katere ne vedo, kako dolgo v morju preživijo in ali imajo njihovi redni dotoki iz izpustov čistilnih naprav (tudi zunaj turistične sezone) kakšno posledico. »Mislim, da na tem področju še veliko ne vemo,« pravi.
Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.
