Srečali sva se v planinskem domu v Vratih, kjer letos pomaga v kuhinji. Kadar je gostov veliko, se njen delovni dan začne ob šestih, sicer uro pozneje. »Pomagam pripraviti zajtrke, vsak dan spečem okoli 90 palačink. Potem pospravim. Ves dan sem nad pomivalnim koritom. Kadar v sosednji dom pridejo skupine otrok, sem zadolžena še za pospravljanje sob. Delam do devetih zvečer. Včasih se niti pet minut nimam časa usesti,« mi s posebnim žarom pripoveduje. Le ko nama pogovor zaide v čas njenih najbolj srečnih let, ki jih je preživela s svojim drugim možem, se ji v očeh zaiskrijo solze. »Pred 21 leti sva ravno pred tem domom parkirala avto, ko sva šla na Triglav. Ko sem letos prišla sem delat, sem se najprej razjokala. Nobene poti, ki sva jih skupaj prehodila, nisem ponovila nikoli več.«

Trnova pot mlade mamice. Ko je bila Marija mlado dekle, je nekega poletnega dne s prijateljicama sedla na avtobus in se iz Dolenjske odpeljala na Kravji bal v Bohinj. »Vedno me je vleklo na Gorenjsko. V Bohinju sem se zaklepetala z mladim moškim. Tudi zaplesala sva. Bil je prijeten fant, doma iz Ljubljane, sedem let starejši od mene.« Izmenjala sta si naslova in se ob koncih tedna začela dobivati. »Tri leta sva se tako družila. On je vedno rad tudi kaj popil, vendar na to takrat nisem bila pozorna, saj pri nas doma nihče ni bil podvržen alkoholu.« Marija je zanosila, se poročila in zraven pomagala možu pri zidavi njunega doma. »Po porodu sem še leto dni živela pri mami na Dolenjskem, dokler v spodnjem delu hiše nisva uredila sobe in kuhinje. Hišo sva potem počasi gradila še deset let.« 20 mesecev za prvim sinom je na svet prijokal še drugi. »Prvič me je udaril, ko je bil mlajši sin star tri mesece. Nisem vedela, kaj naj naredim. Potem sem si rekla: »Marija, imaš dva otroka, s katerima nimaš kam iti. Bodi tiho in delaj po svoje.«

Delo jo je rešilo pred propadom. Marija se je vrgla v delo, ki ji je ponujalo uteho, pa tudi denar, s katerim si je kupovala svobodo. »Iz Novolesa, kjer sem delala od 15. leta, sem šla delat za stroj v Velano. Nekaj zaradi boljše plače, še bolj pa zato, ker sem en teden lahko delala od šestih popoldne do šestih zjutraj, naslednji teden pa tri dni od šestih zjutraj do šestih zvečer. Tako sem samo za šest dni na mesec potrebovala varstvo za otroka. Mož mi je namreč takoj dal vedeti, da je varstvo moja skrb, da se on s tem ne bo ukvarjal.« Tako je Marija po 12 urah nočnega dela kakšno uro oddremala, potem pa poskrbela za gospodinjstvo, otroka in njivo. Tudi stroški so bili njena skrb. »Plačevala sem za hrano, oblačila, položnice. Mož je pokril le stroške za kurjavo. Rekel mi je, da tako mora biti, saj sva hišo postavila na njegovi parceli.« Ker Marijina plača ni zadoščala za vse, je ob popoldnevih začela še šivati za stranke, zraven pa pridno obdelovala njivo, da je zmanjšala stroške za hrano. Šivanje zanjo ni bil samo vir zaslužka. Bil je njen konjiček in beg v svet ustvarjalnosti. Ob vseh zadolžitvah je našla še čas, da je naredila šiviljske tečaje. Potem ji je nekega dne v glavo šinila nova ideja. Od svakinje si je sposodila pisalni stroj in se vpisala na intenzivni strojepisni tečaj. »Do desetih zvečer sem šivala, potem še do polnoči trenirala tipkanje. Splačalo se je. Po opravljenem tečaju sem namreč dobila službo v pisarni. 21 let sem delala kot strojepiska v Ljudski pravici.« Ker je po novem delala samo še dopoldne, je imela več časa za šivanje. Dan si je organizirala do minute natančno. »Vse sem imela izračunano. Koliko časa imam za kuhanje kosila, koliko za pospravljanje. Točno ob petih sem sedla za šivalni stroj.« Ob enajstih zvečer je ugasnila luč v delavnici in se odpravila na šesturni počitek. Stranke so bile z njenimi storitvami zadovoljne, poleg oblačil jim je prodajala še zelenjavo, ki jo je pridelala na svoji njivi. Prašiček s prihranki se je počasi začel polniti. Pri štiridesetih je imela dovolj denarja, da si je plačala šoferski izpit in kupila svoj prvi avto. Avto ji je omogočal svobodo in odprl nove poslovne možnosti. »Začela sem se voziti tudi k strankam na dom. Potem sem v Avstriji po delih kupila še šivalni stroj overlock, nakupila bale blaga v različnih barvah in začela šivati trenirke.«

29 let v zakonu s pijancem. »Ko je bil starejši sin v 4. razredu, me je prosil, naj mu pomagam pri domači nalogi. Dala sem kuhat kosilo, mož je medtem na kavču bral časopis, in šla v sinovo sobo po zvezek. Ko je mož opazil, da berem, je čisto ponorel. Kričal je name, ali nimam nič pametnejšega početi. Nikoli mi ni dovolil brati. Če sem kdaj kaj prebrala, je bilo to na skrivaj. Ko sem mu ugovarjala, da se kosilo kuha, me je tako udaril, da sem bila vsa krvava.« Podplutbe so jo opomnile, da mora nekaj narediti zase. »Takrat sem se odločila, da bom zaživela po svoje. Še vedno sem mu kuhala, prala in pospravljala, to pa je bilo tudi vse. Nikoli več mu tudi nisem dala povoda, da bi me udaril. Na vse njegove provokacije sem bila tiho, raje sem se mu umaknila.« Ko je mož videl, da Marija postaja močna, predvsem pa neodvisna, nanjo sicer ni več dvignil roke, je pa zato vedno pogosteje razbijal po stanovanju. »Ker se je njegovo razgrajanje stopnjevalo, mi je starejši sin predlagal, da hišo preurediva v dve ločeni stanovanji. Sestavil je tudi pogodbo in izračunal, koliko denarja naj dam očetu, da si bo uredil prostore.« Mir na žalost ni trajal dolgo. Mož je kmalu začel hoditi v Marijino stanovanje in odnašati stvari. Ko je bil zelo pijan, je tako hudo razgrajal, da je začela klicati na policijsko postajo. Policisti so prišli, narediti pa niso mogli nič. »Razložili so mi, da bi lahko ukrepali samo v primeru, če bi se fizično znesel nad menoj. Potem pa me je po eni od intervencij poklical eden od policistov in me povabil na sestanek. Izkazalo se je, da se ga je moja zgodba tako dotaknila, da se je odločil, da mi pomaga kot človek, ne kot uradna oseba.« Dobila sta se v kavarni in se dolge ure pogovarjala. »Razložil mi je, kako naj se obnašam, ko bo mož spet agresiven. Povedal mi je, da so alkoholiki reve in naj mu pokažem, da sem močna. Res sem enkrat potem ponorela in mu rekla, da če se takoj ne umiri, mu bom odtrgala glavo. Mož je bil tako šokiran, da se je umaknil. Ampak jaz nisem človek, ki bi bil navajen kričati na druge.«

Pri 49 se ji odpre nov svet. Zaradi stresov, ki jih je doživljala v domači hiši, se je odločila, da si poišče sprostitev. Vpisala se je v planinsko društvo in začela hoditi v hribe. Odprl se ji je čisto nov svet. Narava in družba prijaznih ljudi sta ji dobro dela. Še posebno rada se je pogovarjala z enim od gospodov. »Na enem od izletov mi je dal svojo vizitko in mi rekel, naj ga pokličem, ko bom spet šla na kakšen izlet.« Marija ga ni nikoli poklicala. Tudi na pohode je nehala hoditi. Imela je veliko dela, tudi z urejanjem papirjev na zavodu za zaposlovanje, saj je ostala brez službe. »To, da so me odpustili, me ni zelo prizadelo. Hitro sem si našla dodatno zaposlitev. Začela sem kuhati in likati pri eni družini. Jaz sem si vedno znala najti delo in zaslužek. To moč in energijo imam od nekdaj v sebi. Pa tudi zavedanje, da jamranje nikoli nič ne reši. Vsako delo, ki sem ga prevzela, me je osrečevalo, saj mi je prineslo denar, ki mi je omogočil lažje življenje.« Ko je Marijino življenje spet steklo tako, kot si je želela, se je odločila, da gre po dolgem času spet na planinski izlet. »Bil je 26. december 1996. V gruči ljudi sem takoj opazila tistega simpatičnega gospoda. Peter mu je bilo ime. Ko smo prišli v dolino, me je vprašal, kje bom preživela novoletni večer. Tam, kjer vsa leta doslej. Doma. Še nikoli nisem nikamor šla. Kaj pa drugega januarja, boš šla z nami na pohod? Grem, sem mu rekla. Od takrat sva bila neločljiva. Vsak konec tedna sva kam šla. V enem letu sva naredila 87 pohodov. Še vedno sva bila samo prijatelja. Meni so se to leto odprla nebesa.« Marija je sprejela odločitev, da naredi konec svojemu peklenskemu zakonu. Po 29 letih trpinčenja je vložila vlogo za razvezo. »Nihče več me ni mogel prepričati, naj si premislim. Rekla sem si: »Marija, to je tvoje življenje, imaš pravico, da se sama odločiš, kako ga boš upravljala.« Ko me je sodnica na ločitveni razpravi vprašala, ali me je mož kdaj udaril, sem zanikala. Jaz sem hotela samo, da se vse skupaj čim prej konča. Na koncu sta mi obe odvetnici, tudi njegova, čestitali za pogum.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.