Od mene ne boste izvedeli, kako velik je Bali (okej, za petino Slovenije, torej majhen) ali koliko prebivalcev ima in kakšne jezike govorijo. No, dobro, morda med vrsticami – ali morda čisto malo tega, podatkov, statistike, višine plač, bruto narodnega prihodka ali kako se že temu reče. Jaz sem Bali doživela drugače. Bolj fizično. In tudi psihično, duhovno. Bali je čaroben otok. Začara te, da še sam ne veš kdaj. Očara te. Otok, okoliški otoki in ljudje. Predvsem ljudje. Topli, odprti, prijazni, gledajo v oči. Pozdravijo te, tudi če si ne obetajo dobička od tebe. In počasi se odpreš tudi sam. In postaneš ranljiv in občutljiv. In potovanje postane en sam užitek.
Nekoč sem bila strastna popotnica. Čudovita, čeprav revna Indija, razgiban Nepal s trekingom na Himalajo in raftingom po divji reki, vožnja z džipi po Namibiji, polni živali, Kuba – moje prvo, nepozabno potovanje brez agencije, Indonezija s pohodom po Irian Džaji, potem sem se kar petkrat »zataknila« v prelepi, črni Gani, čisto sama, Uganda z gorskimi gorilami, potem pa se je malo ustavilo. Petkrat v Grčijo, z družino, vnukinjama, malo sem se polenila, bilo je udobno in ljubko, nikoli dolgočasno. Letos pa se je izteklo tako, da hči z družino ni mogla na Bali, čeprav ga je načrtovala ona. In sem se morala odpraviti sama. Bali ni bil moja izbira. Tam sem bila nekaj dni pred davnimi 15 leti, ko smo z Balija šli na divjo Irian Džajo, in takrat ni name naredil prav nobenega vtisa. Zato ga je pa letos. Začaral me je. Z vsem. Vsako vlakno mojega telesa. In duha.
Najnevarnejše je doma. Pot sem začela v Sanurju, mestecu na jugu Balija. Imela sem prekrasno sobo z bazenom, tako kot junaki v nadaljevanki Melrose Place. Štirje apartmaji so imeli svoj bazen. Luksuz! Podnevi sem hodila po mestu, vsak dan skočila v bazen, si vrtela slovensko muziko in plavala, plavala ... Zvečer pa, ko moji čuti oživijo, sem šla v mesto na ples. Našla sem dva nočna lokala, enega s tršo rock glasbo, drugega z mehkejšo, popularnejšo. Oba sta bila takoj »moja«. Ples, kakšen koktajl, po koncu sama domov. Nikoli me ni strah hoditi po tujih mestih, tudi ponoči ne. Še v Gani, kjer je res nevarno, sem se dostikrat potikala sama. Najbrž imam srečo. Ali kaj. Mnogi bralci mojih fejsbukovih zapisov z Balija, predvsem bralke, so mi napisale ali rekle, da sem pogumna. Meni se ne zdi tako. Sem samo odprta za vse ljudi, še posebej če so drugačni, iz drugih kultur. Rada se družim, jih spoznavam, sprašujem o njihovem življenju. In najpomembnejše: odkar potujem, se mi ni zgodilo še nič groznega, strašljivega, nevarnega. Najnevarnejše reči so se mi zgodile doma, med štirimi stenami. Tako.
Iz Sanurja sem odšla zelo težko. Prevzelo me je to malo mestece, na katerega obali so domačini spuščali zmaje vseh barv, oblik in velikosti. Spuščali so jih tako visoko, da si jih komaj še videl. To je pri njih tradicija, povezana tudi s hindujsko vero. Zmaji predstavljajo zmago dobrega nad zlim.
Prvi občutek zamaknjenosti. Ko sem potovala proti mestu Ubud, sem si pozno zvečer ogledala tempelj Tirta Empel. Zgrajen je ob izviru »svete vode«, v katerem voda v curkih brizga iz nešteto odprtih pip. In Balijci, hindujci, verjamejo, da jih ta voda očisti tako fizično kot psihično, da je zdravilna. In tako so se kopali, zaviti v saronge, v bistri, mrzli vodi, osvetljeni s čarobno večerno svetlobo, se po očiščenju podali še k oltarju, na katerega so postavili svoje darove, in prižgali kadilo. To je bil trenutek, ko sem začutila prisotnost boga, čeprav ne verjamem vanj. Ko sem začutila mir, ki se naseli v vsakogar, ki vstopi v ta tempelj in se mu preda. Bila sem zamaknjena, opazovala sem domačine, kako so posvečeni v ta svoj očiščevalni obred, imelo me je, da bi še sama stopila v to zdravilno vodo, a nisem hotela motiti njihovega verovanja s svojo barvo kože, z neverovanjem, nisem sodila mednje. Zato sem samo tiho opazovala in bilo je dovolj. Tega trenutka zamaknjenosti ne bom pozabila nikoli. To so občutki popolne sreče, ki te prevzamejo samo na potovanjih, samo za trenutek, in iz teh trenutkov se potem napajaš vse življenje.
Kavčsurfing. Lepa izkušnja. Mesto Ubud me ni prevzelo tako kot Sanur, čeprav ima kar nekaj znamenitosti, muzejev, tudi nisem imela dovolj časa, da bi se jim posvetila. Malo ven iz mesta me je namreč pričakovala čisto nova izkušnja, preizkus zadeve, ki se ji reče »couchsurfing«. Kavčsurfing se gre moja hči, gostila je že veliko ljudi iz tujine, ki so prišli prespat k njej, pa tudi ona je že na ta način, brezplačno, prespala pri marsikom v tujini. Tako sem spoznala Madeja (Balijci imajo ime po vrstnem redu, po katerem so bili rojeni v družini, Made pomeni prvi ali drugi, ne spomnim se natančno). Made je profesor lingvistike na univerzi v Ubudu in bil je odličen gostitelj. Peljal me je na počastitev hindujskega verskega praznika, ki ga praznujejo dvakrat na leto. Vsaka vas ima tri templje, ki predstavljajo rojstvo, življenje in smrt, in na ta dan obiščejo vse tri templje in nesejo blagoslovit darove, jih potem odnesejo domov in pojejo, z nekaterimi pa okrasijo in obdarijo tudi svoje domače templje – ki ga ima prav vsaka hiša v vasi. Tudi ta praznik predstavlja zmago dobrega nad zlim. Made mi je pojasnil, da je po njihovem verovanju dobro in zlo v vsakem človeku, vprašanje je samo, kateremu dovoliš, da zmaga. Pojasnil mi je tudi, da so Balijci zelo tolerantni do ljudi drugih ver. »Pomembno je, da si dober človek,« je prepričan Made. Osupnilo me je pravilo, da v tej vasi, če se ne obnašaš po njihovih pravilih, lahko odločijo, da moraš iti – tvoja hiša pa seveda ostane. Pri Madeju sem srečala mladega, komaj 20-letnega Nemca, ki je prepotoval že velik del Azije, namenjen pa je bil še na Novo Zelandijo in v Avstralijo. Pripovedoval mi je zgodbe s poti, občudovala sem ga, ker je tako mlad in tako pogumen. Potuje z najcenejšimi prevoznimi sredstvi, je najcenejšo hrano, na poti, ki bo trajala eno leto, pa postaja »neodvisen in samostojen«, kot mi je odgovoril na vprašanje, kaj mu je to potovanje prineslo.
Celotno reportažo oziroma zgodbe z Balija si lahko preberete v 34. številki revije Zarja Jana (20.8.2019).
