Škot Dean Nicholson je lani septembra pri 31 letih pustil dolgočasno službo varilca, sedel na kolo in rekel, da gre na pot okrog sveta. Iz domačega Dunbarja je odkolesaril do Newcastla v Angliji, se vkrcal na trajekt do Amsterdama in od tam nadaljeval pot po Evropi. Belgija, Švica, Italija, od tam z ladjo na Hrvaško, pa naprej v Bosno in Črno goro. In tam nekje na meji med obema državama je v Deanovo dotlej zgolj povprečno zanimivo zgodbo vstopila mucka Nala.
Njeno milo mijavkanje je zaslišal, ko je kolesaril po pustem, nenaseljenem območju v bližini meje. Bilo je očitno, da je mlado živalco, ki je iskala Deanovo pozornost, tam nekdo pustil namenoma. Bila je videti dokaj zdrava, vendar vidno sestradana, in Dean se je odločil, da jo nahrani, nato pa nadaljuje pot. Brez nje, seveda. Nala, kot jo je poimenoval pozneje, pa je imela drugačne načrte. Hodila je za njim, mijavkala in mu dala jasno vedeti, da brez nje ne gre nikamor. Povsem ga je očarala, pa tudi srce mu ni dalo, da bi jo pustil samo in zapuščeno v tisti neprijazni divjini.
Nala se je nenavadno hitro, sploh za muco, privadila na potovanje na kolesu. Dean jo je najprej peljal k veterinarju, potem ji je v prtljagi uredil poseben prostor, v katerem mucka med potjo mirno spi ali se razgleduje po okolici, pogosto, sploh kadar kolesarita po bolj neutrjenih in luknjastih cestah, pa spleza kar na Deanova ramena.
Nala ima zdaj tudi svoj potni list, tako da na mejah nimata težav, skupaj sta prepotovala že Črno goro, Albanijo, Grčijo, zdaj sta v Turčiji. Dean o nevšečnostih na poti, brez katerih skoraj zagotovo vendarle ne gre, večinoma ne poroča, njegovi zapisi in fotografije pripovedujejo predvsem o prijetnih stvareh, o lepih krajih, prijaznih in dobrih ljudeh, o pomoči drugim živalim ...
Potem ko ju je kmalu na začetku skupne poti ujela huda nevihta in je premočena mucka zbolela, sta tri tedne preživela v nekem hostlu, da si je opomogla. Odtlej so vsi Deanovi načrti, poti, prenočišča in dogodivščine podrejeni Nali in njenemu počutju, ona mu vrača z za mačko nenavadno potovalno potrpežljivostjo – med drugim se sploh ne boji vode – in značajem, s katerim očara večino ljudi, ki jih srečujeta na svoji poti. Sledilci Deana in Nale na družbenih omrežjih so nad njima preprosto očarani, številni tudi z veseljem prispevajo denar v fond, ki jima sploh omogoča nadaljevanje njunega nenavadnega potovanja, o katerem so doslej že poročali različni mediji, med drugim celo Washington Post.
Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.
