Sobivanje? A dajte no! Bogati upajo, da bodo na račun revnih še bolj obogateli, tisti z vodo in preobilico hrane verjamemo, da se nam žeja in lakota ne bosta zgodili, oni z jedrskim orožjem, da nanje ne bo padlo, johnsoni in trumpi se veselijo, da načelo skregaj in vladaj dobro deluje, šarci in njim podobni pa zato, ker vodenje države, ki se izkazuje v reku »kaj imam jaz tu misliti«, podpira vedno več volivcev.
Sobivanje ni preprosto. Počitnice. Bivanje na prostem. Ena družini z otrokom, druga s psom. Kdo ima v peklensko vročem popoldnevu pravico do počitka v senci? Pes ali otrok? Verjemite, da je danes tudi to dilema. Takšni smo.
Na drugo so opozorili vegani v enem od koprskih marketov. Opozarjali so na trpljenje živali. Imeli so prelepljena usta. Morda zato, da o tem, kako bi bilo, če bi se vsi odrekli mesu, ne bi bilo TREBA preveč govoriti. Tisti, ki živimo v bogatih deželah, bi preživeli. Oni v nerazvitih ne. Poleg tega pa morate za to, da nadomestite kalorije enega kilograma govedine, pojesti 6,7 kilograma brokolija. Za to, da ta zraste, pa porabite 43 odstotkov več energije, 16 odstotkov več vode in za 11 odstotkov povečate emisije. Skratka, okoljsko gledano, prišli bi z dežja pod kap. O tem, da živali, ki jih ne bi več jedli, ne bi kar izumrle, pa so tudi že napisane mnoge študije.
A tudi za te razprave velja: mi imamo prav, vi, hudobci krvoločni, pa boste uničili planet.
Med ljudmi, ki ne jedo mesa, je gotovo veliko zagovornikov zveri v Sloveniji. Debata o tem, kdo koga ogroža, pa neskončna. Število medvedov se je v nekaj letih v Sloveniji podvojilo, volkovi so zaščiteni. Izredni odstrel lahko odobri le pristojno ministrstvo. In ga je. A kaj ko je pri nas tako preprosto izpodbiti vsakršno strokovno odločitev. Z argumentom, da ni strokovna. Od daleč in arbitrarno. Mi vemo! Ni čudno, da postajajo tudi kmetje nerazsodni. Zveri imajo na pragu, oni iz Ljubljani niti v živalski vrt ne gredo, ker tam živali trpijo. In spet trčijo naše in vaše pravice. In ja, samo naše so prave.
In potem smeti. Dokler so v mojem zabojniku, so moja pravica, dolžnost nekoga drugega pa je, da mi jih spravi izpred nosa in oči. Kamorkoli, samo da je daleč stran.
Vrhničani slavijo. Kemis mora rušiti zgrajeno. Seveda ne bodo rušili, itak da ne. Ne nazadnje so gradili na očeh vseh inšpekcij in upravnih organov. Pa so bili vsi tiho. V Zasavju besnijo, ker je njihovo podjetje odkupilo ljubljanski pepel. Imajo že svojega dovolj, so sporočili. In za piko na i zdaj niti Madžari nočejo več našega čistilniškega blata. Ne razumejo, da smo Slovenci čisti ljudje. Mi smeti ne maramo. Fej in fuj.
Pri smeteh naš egoizem seže do neba.
Pa vendar. Zakaj sploh imamo uradnike, ministre, predsednike? A jih ne plačujemo za to, da bi vodili državo, urejali naše skupne zadeve? In, če smo pri smeteh, a oni sploh vedo, koliko jih ustvarimo in kam v resnici z njimi? Če bi imeli strategijo ravnanja z odpadki, jih ne bi mogli trije penzionisti in en vaški posebnež vedno znova postaviti na laž! Tako pa …
Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.
