Tragične smrti in pohabljenja so dokaz, da so mine tudi tam, kjer jih nihče ne pričakuje. Poleg tega kljub znakom, ki opozarjajo na nevarnost min, ljudje zaradi slabih gospodarskih razmer v državi še vedno zavestno odhajajo na nevarna območja, in to zaradi različnih kmetijskih del, pobiranja sadov, zbiranja sekundarnih surovin za prodajo ali nabiranja lesa za ogrevanje.
Turistično območje ob minskem polju. Po četrt stoletja je začela aprila letos znova obratovati sarajevska žičnica. Ta mestni fenomen in še eden od v vojni uničenih in končno obnovljenih simbolov svobode priča o tem, da se v mesto vrača normalno življenje. A ta normalnost je, na žalost, zgolj navidezna. Čeprav so z območja, nad katerim se tiho pomikajo elegantne, lepe in moderne kabine, iz katerih se odpira prelep razgled na mesto, odstranili mine, ni mogoče trditi, da je le nekaj sto metrov od končne postaje žičnice zagotovljena popolna varnost. Kot skoraj vsi drugi turisti in številni Sarajevčani sem se tudi sama napotila na vrh Trebevića. Spomini na neštete vožnje in izlete v času mojega otroštva so mi srce napolnili za veseljem, ko pa sem nato v pogovoru z Nerminom Hadžimujagićem, direktorjem Centra za urjenje psov za odkrivanje min (MDDC), izvedela, da je v bosanski zemlji zakopanih še okoli 70.000 min in neeksplodiranih eksplozivnih naprav, je moje navdušenje prekril oblak žalosti.
Slovenija in BiH skupaj za deminiranje. MDDC je kaj kmalu prerastel svojo funkcijo urjenja psov za odkrivanje min, razstreliva in drog, urjenja policijskih psov, teh štirinožnih pomočnikov za iskanje in reševanje, urjenja trenerjev in vodičev ter izvajanja projektov, s katerimi opozarjajo na nevarnost min. Člani tega centra so namreč postali pravi strokovnjaki za ročno odstranjevanje min z lastnim timom deminerjev, pa tudi za opozarjanje prebivalcev na nevarnost pred minami. Poleg tega pomagajo žrtvam min do bolj kakovostnega življenja in jih oskrbujejo s sodobnimi protezami. Do zdaj so izurili pse za 11 različnih držav, deminirali so območja v Iraku, na meji Sirije, Hrvaške, na Kosovu, v Srbiji in seveda v Bosni in Hercegovini. Zdaj so nosilci projekta Sarajevo brez min 2020, pri čemer jim – tako kot v vseh dosedanjih projektih – pomaga slovenska Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF).
Slovenska vlada je ITF ustanovila marca 1998, da bi Bosni in Hercegovini pomagala pri odpravljanju problemov zaradi protipehotnih min, hkrati pa naj bi žrtvam min omogočali fizično in socialno rehabilitacijo ter jim tako pomagali, da se znova uspešno vključijo v družbo.
»Edini donator projekta Mine Free Sarajevo 2020 so ZDA, ki so prek svojega zunanjega ministrstva za izvedbo projekta ITF namenile 1,5 milijona dolarjev. Cilj projekta je, da se iz Sarajeva in okoliških občin do leta 2020 dokončno odstranijo vse mine in neeksplodirane eksplozivne naprave. Od leta 1998 se je programov ITF ozaveščanja o nevarnosti min udeležilo več kot 180.000 otrok in odraslih, 917 žrtev min je bilo deležnih zdravstvene rehabilitacije, več ko 5000 žrtev min iz BiH je dobilo socialno-ekonomsko podporo (z vključevanjem v različne športne dejavnosti in s pomočjo vrstnikov), poleg tega pa je bilo očiščenih več kot 85 kvadratnih kilometrov območja, ki je verjetno še vedno onesnaženo z minami. Za vse projekte v BiH je center ITF v dvajsetih letih zbral več kot 200 milijonov dolarjev. Cilj ITF je, da bi v letu 2019 minsko sumljive in onesnažene površine zmanjšali na manj kot 1000 kvadratnih kilometrov,« so nam povedali v Ljubljani.
Simbolika v nasadu malin. Izziv, da se BiH očisti min, je sprejela država, a je vse skupaj kljub temu odvisno od pomoči donatorjev. S projektom Mine Free Sarajevo 2020 želijo pritegniti pozornost donatorjev in jih opozoriti, da v BiH še vedno potrebujejo njihovo pomoč.
»Poleg nesebične in stalne pomoči Urada za odstranjevanje min in uničevanje orožja pri ameriškem State Departmentu si tudi sami prizadevamo pritegniti donatorje, da bi se vključili v odstranjevanje min v majhnih skupnostih, o katerih se zdi, da, na žalost, nikogar ne zanimajo. Lahko bi rekli, da mora biti tudi nesreča atraktivna, da bi pritegnila donatorje. Zdaj si na vse mogoče načine prizadevamo, da bi vzbudili njihovo zanimanje. Ni lahko, a ko vidimo, da začnejo takoj po tem, ko se na nekem območju odstranijo mine, ljudje obdelovati zemljo in na njej živeti, v hipu dobimo krila za nove podvige. Zelo radi si vedno znova ogledamo, kako napreduje nasad malin, ki je nastal na deminiranem delu sicer povsem mestnega okolja v Tuzli. Ta nasad malin je postal svojevrsten simbol naše želje in potrebe po tem, da ljudem omogočimo normalno življenje pred pragom njihovega doma, na njihovi njivi, v sadovnjaku, gozdu … Dolga leta sem se, denimo, vozil na Bjelašnico in zdelo se mi je grozno in absurdno, da mestna oblast pospešeno razmišlja o razvoju zimskega turizma, ob cesti pa še vedno stojijo grozljive oznake – trakovi z mrtvaškimi glavami –, ki opozarjajo na nevarnost min. Nato so naši odstranjevalci min to območje očistili,« pripoveduje Nermin Hadžimujagić, ki je še posebno ponosen na dejstvo, da ne med odstranjevalci min ne med psi nikoli niso imeli žrtev.
Nenadomestljivi psi. Humana uporaba psov pri odkrivanju min je zelo dragocena. Posebno urjenje psov za deminiranje traja najmanj šest mesecev. To je zapleten proces, v katerem ne sme biti napak. Za deminerske posle izberejo najboljše pse med nemškimi in belgijskimi ovčarji. To delo je nemogoče opravljati, če med psom in njegovim vodičem ni zaupanja in posebne naklonjenosti. S psi poteka delo veliko hitreje, poleg tega dajejo psi ljudem občutek večje varnosti, na terenu pa lahko izurjeni pes opravi delo osmih ljudi. En deminerlahko v enem dnevu pregleda območje 100 kvadratnih metrov, pes pa lahko pregleda od 700 do 800 kvadratnih metrov. Na žalost pa psi na vseh območjih ne morejo iskati min. Na krajih, preraslih s trnjem, bi se lahko poškodovali, to pa bi jim nato onemogočilo delo. Pes se v boksu, sestavljenem iz lesenih stranic in trakov, sistematično premika na 10 metrov dolgem povodcu. Ko zavoha razstrelivo, zelo previdno sede in z gobčkom kaže proti mini.
Najbolj ubijalska je jugoslovanska mina. Analize podatkov o žrtvah min v BiH kažejo, da se nesreče v glavnem dogajajo sezonsko. Največ jih je jeseni in spomladi, ko potekajo kmetijska dela in ko ljudje nabirajo les za ogrevanje. Drugi največji vzrok teh nesreč je zbiranje sekundarnih surovin, ki so za revne ljudi vir prihodka. Najbolj ogrožena skupina so moški, ki neredko odhajajo na nevarna območja, čeprav se zavedajo, kaj se jim lahko zgodi. Prepričani so, da dodobra poznajo te kraje, a se nato vse skupaj neredko konča tragično. Največ smrtnih žrtev je bilo zaradi eksplozije najbolj ubijalske protipehotne odskočne razpršne mine jugoslovanske izdelave, katere smrtonosni radij znaša 22 metrov. V povojnem obdobju je bilo zaradi teh min ubitih ali poškodovanih 1758 ljudi. Te mine so terjale 614 smrtnih žrtev. Med ubitimi ali poškodovanimi zaradi min je bilo 608 žensk.
Od leta 1996 je bilo med odstranjevanjem min ubitih 74 deminerjev, 49 pa jih je bilo poškodovanih.
Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.
