Prostorna dvorana centra Itero v Trnovem v Ljubljani na prvi pogled nikakor ne daje vtisa, da v njej poteka zdravstvena oziroma rehabilitacijska dejavnost. Na to spominja le prevladujoča bela barva, drugače pa je prostor bolj podoben raziskovalnem laboratoriju z elektronskimi napravami in monitorji. Po njem je razporejenih sedem elektronskih naprav oziroma postaj, ki bi jim prvi hip težko rekli roboti, saj imamo o njih drugačno predstavo. Da so res roboti, ki imajo svojo moč in značaj, pokažejo šele ob polnem delovanju, ko sta ob njih uporabnik in terapevt. Takrat pokažejo svoje prave sposobnosti.

Z enim od njih, imenovanim lokomat, je, na primer, mogoče vaditi hojo, z drugim gibe roke in kretnje ter s tretjim drugačne gibe, ki lahko naredijo življenje uporabnikov samostojnejše. Naprave je mogoče programirati tako, da omogočajo pravilen vzorec gibov vsakega posameznika in številne ponovitve vedno enakega vzorca. Prej bi za to potrebovali veliko fizičnega napora terapevtov, zdaj naprava prevzame večino dela in naporov. Obenem meri dosežek v krajšem in daljšem obdobju.

Veliko pomanjkanje asistence

»Ugotovili smo, da je pri nas nevrorehabilitacija izjemno podhranjena,« pravi direktor Iztok Kremser, ki je center Itero skupaj z ekipo osnoval in pripeljal do delovanja v dveh letih. Podobni centri že delujejo v drugih državah, predvsem v zahodni Evropi, kjer je bil razvoj tovrstne tehnologije izjemno hiter prav v zadnjem desetletju. Posamezne tovrstne naprave imajo tudi nekatere naše ustanove v javnem zdravstvu, a to še zdaleč ne zadostuje za vse, ki potrebujejo rehabilitacijo.

»Obenem pa smo ugotovili, da je celotno področje zelo kompleksno.« In to je tudi razlog, zakaj takšnih centrov ni več. Zelo težko jih je postaviti in zelo veliko dela je potrebnega za njihovo delovanje. Tveganje, ali bodo ljudje pripravljeni investirati denar v zdravljenje, ki ni poceni, saj lahko stane toliko kot nakup povprečnega avtomobila, je veliko. Kot rečeno, možnosti za tovrstno rehabilitacijo je pri nas premalo, prakso z novimi tehnologijami je treba šele pridobiti. Sproti se je treba izobraževati v specialnih znanjih.

Delo je zahtevno tudi zato, ker se je bolnikom zelo težko približati in vzpostaviti zaupanje, dodaja Gabrijela Valenčič, diplomirana medicinska sestra in organizacijska vodja ekipe v centru. Včasih so zelo prizadeti, z njimi se je težko sporazumevati. Zato mora biti ekipa zelo raznolika: v njej delujejo fizioterapevti, delovni terapevt, logoped, psiholog in več drugih specialistov, združenih v usklajeno ekipo, v kateri so tudi računalniški strokovnjaki za upravljanje robotskih naprav. Vsi pa morajo biti osebe s sočutjem. »Naša želja je kakovostno pomagati čim večjemu številu ljudi,« poudarita sogovornika.

Tisočkrat ponovljeni gibi

V nasprotju z ortopedsko rehabilitacijo gre pri nevrološki rehabilitaciji za ponovno vzpostavitev komunikacije med možgani in deli telesa, pojasni Iztok Kremser. Prva vrsta rehabilitacije je osnova za nadaljevanje, po njej pa se začne nevrorehabilitacija, ki jo omogoča nevroplastičnost možganov, kar pomeni, da se vzpostavi neka nadomestna pot. Po tem se nevrorehabilitacija razlikuje od običajnih postopkov fizioterapije, ki smo jih navajeni v splošni praksi po poškodbah zaradi možganske kapi, nezgodnih poškodb možganov in hrbtenjače ali zaradi cerebralne paralize.

Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.