Slovenski javnosti je sicer mnogo bolj znan njegov starejši brat Luka. A tudi Jan je bil v svojem starem življenju imeniten veslač. Brata sta na Sredozemskih igrah 2009 v Pescari osvojila srebrno medaljo v dvojnem dvojcu. Jan je bil tudi svetovni mladinski prvak v dvojnem četvercu in tretji na seniorskem evropskem prvenstvu.

V tem istem starem življenju je bilo meso levji delež njegove prehrane. Prepričan je bil, da je tako tudi najbolje zanj, češ da mu živalske beljakovine dajejo moč. In prav moč je bila tista, po kateri je najbolj hrepenel. Še v prostem času je na ramenu nosil kolo na vrhove gora, da se je lahko v dolino pognal na ekstremne spuste po nepredstavljivih strminah. »Danes,« se ponosno priduša, »tega ne potrebujem več!«

Ker je že od malega treniral, da bi bil »najbolj možno nabit«, je to tudi zelo zgodaj pustilo posledice na njegovem zdravju. Počilo je leta 2013, ko mu je ambicije sfižila huda hernija, zaradi katere je le s težavo hodil, kaj šele treniral. S tem se mu je seveda podrl svet. A navidezno prekletstvo se je izkazalo za blagoslov. Zakaj? Ker ga je prisililo, da se je posvetil duhovni rasti.

Prijazen fant, ki hrepeni po ljubezni. Ko se človek enkrat loti dela pri sebi, pravi, se pred njim odpre dolga in zahtevna pot. »Duhovna rast med drugim terja tudi čim bolj celostno čiščenje in odlaganje nepotrebnih starih bremen, zaradi česar postaneš neprimerno bolj odprt za marsikaj. Nagrada pa so doživetja in občutki, ki si jih prej ne bi mogel niti predstavljati!«

O kakšnih občutkih govori? »V notranjosti sem začutil toplino, ki je bila ves čas v meni, a sem jo dolgo zatiral. Vedno sem se pehal za zunanjimi potrditvami. Hlepel sem po tem, da bi me imeli ljudje za Vikinga in frajerja ... V resnici sem bil pa ves čas predvsem zelo prijazen fant, ki je hrepenel po ljubezni. Ko sem začel rasti, sem to počasi sprejel. In moram reči, da mi moj novi jaz veliko bolj ustreza!«

Obdobje prisilnega mirovanja je v njem pustilo globoke in trajne posledice. Nesojeni Viking se je naučil spoštovati življenje. Začel se je spraševati: Kdo mi je vendar sploh podelil pravico, da bi smelo zaradi mene trpeti eno samo živo bitje?! Kar je prej videl kot slastno hrano, ki naj bi ga nabijala z energijo in mu pomagala k športnim presežkom, danes vidi kot velikansko obremenitev za telo in dušo.

Mesa v resnici ni nehal jesti, ker mu ne bi več dišalo. Opustil ga je, ker ni več prenesel misli, da njegovi gurmanski užitki temeljijo na strahovitem izkoriščanju in trpljenju. »Stvar je zelo preprosta – dejansko črno-bela, vmesne sive poti ni. Saj tudi lepo piše: 'Kar storiš najmanjšemu od živih bitij, to si storil meni.' Vsaka žival ima svoje mesto in pomen na planetu Zemlja ... Le da je človeštvo izgubilo vse zavedanje o tem.«

Ker je pred sabo tako jasno videl cilj, je vegetarijanec postal brez težav. Danes lahko reče, da je bila to ena najboljših odločitev v življenju.

Zaradi v javnosti razširjenih predsodkov se je sprva sicer tudi sam bal, da mu bo začelo zmanjkovati moči ali da bo postal celo slabokrven. Ampak kje pa! Zgodilo se je ravno nasprotno.

»Moja krvna slike je super!« ponosno poroča nekdanji veslaški kolos. »Počutim se vsaj tako fit kot prej, le da na neki povsem nov, lahkoten način. Čeprav sem fizično še kako aktiven, se mi to na trajnem počutju prav nič ne pozna. Cele dneve lahko brez problema delam in delam, pa ob tem ostanem čil in spočit. Celo če se pri kosilu napokam do polnega, z lahkoto vstanem od mize in spet zaviham rokave.«

Kaj jesti? Na začetku je bil sicer tudi malce zbegan in preplašen, kaj bo po novem sploh še lahko jedel. A njegova preobrazba mu je kmalu prinesla tudi spoznanje, kakšno bogastvo nam v resnici ponuja narava.

Hrana mu je po novem v neprimerno večji užitek kot prej. Z navdušenjem posega po pisani paleti stročnic, ki so mu na voljo kot vir najboljših možnih beljakovin, za povrh pa so še lahko prebavljive. »V posebno slast mi je v zgodnjih jutranjih urah nabrana zelenjava z vrta, ki vsebuje posebne zaloge energije – tiste prave, ki jo telo zares potrebuje!«

V zavetju svoje mlade družine ves čas uživa v sprotnem izumljanju novih receptov. Zelo radi jejo razne namaze – skoraj iz vsake vrste zelenjave so se naučili napraviti svojega. Tu so tudi veganski prebranac, popečena krompir in pesa, razne brezmesne klobasice in salame ter sama krona Janove nove gurmanske resničnosti: veganski tatarski biftek.

»Treba si je vzeti čas,« se rad priduša, »in se vsaj za prvo silo izobraziti o tem, kaj ješ! To je tako pomembno, da gre za nič manj kot našo dolžnost, tako do sebe kot do naših bližnjih! Če samo nekaj malega vložiš v izbiro in pripravo zares kakovostne hrane, se ti odpre Indija Koromandija. Ko bi se le tega zavedeli tudi drugi ljudje – pa magari iz gole sebičnosti, če ne zaradi drugega!«

Nisem gladiatorski tip. Tudi po tem, ko se je ob novem prehranskem režimu zdravstveno spet postavil na noge, je čedalje manj hrepenel po treniranju in dokazovanju. »Vse tisto peklensko matranje je preprosto izgubilo smisel. Mislil sem, da hrepenim po moči, v resnici pa sem iskal samo občutek notranje izpolnjenosti. A tega niso prinesle ne dobre ocene ne odlični rezultati. Pa če sem v čolnu dosegel še toliko, sem se še vedno počutil praznega. Prav noben od mojih 'dosežkov' me ni niti malo osrečil. Ugotovil sem, da sploh nisem gladiatorski tip človeka. To prepričanje je izviralo iz moje glave, ne iz srca. Duša pa šteje neprimerno več kot ego. In duša narekuje neke povsem svoje vrednote.«

Vrhunskega športa ne bi danes priporočil nikomur, saj ga vidi predvsem kot veliko nepotrebno zlo. »Ta vrsta športa temelji na hudem uničevanju telesa. Vedno je bilo tako, danes pa sploh! Telo nam je bilo dodeljeno kot velik dar za spoznavanje vseh čudes planeta Zemlja, ne pa da ga tako serijsko mučimo in zlorabljamo!«

Kolajna, pribije, je samo kos železa. Ki je nekaj vreden samo tri dni, potem pa moraš že začeti razmišljati o ubijalskih treningih za naslednjo sezono – o naslednjem ciklu peklenskega izžemanja v imenu pehanja za dosežki. »Želja po 'biti najboljši' počiva na notranji praznini in občutkih manjvrednosti. Noben rezultat ne more biti niti približno vreden tega, da si uničiš zdravje, ko si še mlad! In ko si enkrat uničiš telo, si tudi z duhovnostjo pomagaš težje, kot bi si lahko sicer.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.