Ena najbolj zgovornih in nasmejanih novinark, kar jih poznam, pa jih poznam precej. Ki pa se ukvarja s »smrtno« resnimi temami. No, če imamo znanost za nekaj težko razumljivega. Ona poskuša znanost približati gledalcem kot nekaj razumljivega, nujno potrebnega v našem vsakdanu, nekaj, kar nam izboljšuje in lajša življenje. Renata je za svoje radovedno novinarsko, uredniško in scenaristično delo v oddaji Ugriznimo znanost dobila ugledno mednarodno priznanje Združenja britanskih znanstvenih novinarjev evropski znanstveni novinar leta v kategoriji TV/video tudi zato, ker se zna poglabljati v detajle. V podrobnosti sva šli tudi medve.
Kako sta se našli znanost in vi?
Vedno sem bila zelo natančna. Sem drugi otrok, imela sem starejšo sestro in vedno mi je bilo dolgčas. Oče si je v drugo želel sina, a je dobil hčerko, ki pa je strašno rada »šraufala« in blazno rada preživljala dneve z njim. Poznala sem imena vseh ključev, vse me je zanimalo. V osnovni šoli smo nekoč dobili nalogo, da moramo pobarvati ptiče. Vrabčka, lastovico, siničko ... drugih se ne spomnim. Zame to ni bila šala, tega sem se lotila izjemno resno. Očeta sem spraševala: »Kakšen trebušček ima sinička? Kakšne čopke ima na glavi, kakšen hrbet?« Takrat ni bilo interneta, moja enciklopedija je bil oče. V šolo sem se vrnila z barvitimi ptiči. Veliko stvari me je zanimalo. Kemijski poskusi na primer, a takrat nisi mogel kupiti sestavin za poskuse doma. Živeli smo na podeželju.
Oče je bil vaš google?
Ja, res je. (smeh) Kakšno stvar mi je povedal, tudi če ni bil stoodstoten. Še danes me doma zafrkavajo s tem vrabčkovim trebuščkom.
Kam se je razvijala vaša radovednost?
V osnovni šoli sem bila perfekcionistka, želela sem si same petice. Ko smo pisali narek v drugem ali tretjem razredu, sem se – neverjetno – spet ukvarjala s ptiči. V tekstu so sedeli na veji lastovica, kos in sinička. In sem napisala te ptiče najprej z malo začetnico, zradirala, potem z veliko, spet zradirala, pa spet z veliko – in to potem pustila. S tako agonijo sem to počela. In dobila oceno tri do štiri, in začela jokati. Vsi sošolci so se norčevali, da me doma tepejo, če ne dobim petice. A me nihče ni tepel. Sama sem imela tako visoka merila. Želela sem dati vse od sebe, se potruditi. Pri telovadbi sicer ne, pri učenju pa. Pri obračanju stavkov, pisanju.
Na televiziji ste delali že prej, pred oddajo Ugriznimo znanost, v oddaji Zenit.
Tako je. To so bili polurni dokumentarci o znanosti, to je bila zame imenitna izkušnja. Za eno oddajo sem šestkrat skočila z jadralnim padalom, da smo vse posneli. (smeh) Bilo je fino. Letela sem z jadralnim letalom, se potapljala, bilo je strašansko zanimivo. In takrat smo prišli na idejo, da bi naredili tedensko oddajo. Pred desetimi leti, vmes sem bila na porodniškem dopustu in eno leto s partnerjem in otrokoma v Nemčiji. Oddaji sem dala naslov – mama mi je vedno rekla, naj poskusim kakšno stvar, »saj ne grize«. Tudi pri znanosti je dobro, če premagaš strah pred njo, če si aktiven in zagrizeš vanjo. Zato smo zagrizli v to oddajo in z njo poskušamo pokazati ljudem, da je znanost super, da se jo da razumeti, da ni tako težka, da je zanimiva in kul.
Dobite kakšne odzive gledalcev?
Nekoč mi je neka gospa rekla, da imam najboljšo službo na svetu, ker spoznavam najbolj »kul« tipe v Sloveniji. (smeh) In sem ji rekla, da so res kul. (smeh)
Predvsem so zelo inteligentni.
Resnici na ljubo oddaje ne bi bilo, če mi ne bi bili pripravljeni vsi ti znanstveniki nakloniti nekaj svojega dragocenega časa. Kakšno stvar mi pojasnijo dvakrat, trikrat, ali celo štirikrat, da končno razumem, in da potem znam iz tega narediti uvod in dobra vprašanja. Za to sem jim zelo hvaležna. Zato se mi zdi ta moj poklic privilegij – da lahko črpam znanje, ena na ena, s tako sposobnimi ljudmi.
Koliko zares dobrih, vrhunskih znanstvenikov imamo Slovenci?
Mislim, da imamo neverjetno dobre znanstvenike. Tega ne govorim zato, ker obstaja možnost, da bodo to prebrali, resno to mislim. Vseh seveda ne poznam. Znanost je danes razvejana in specializirana na različna področja, a zdi se mi, da smo zraven pri vseh glavnih projektih. In sem zelo ponosna, da sem Slovenka, in to tudi rada povem. Lani sem obiskala ITER, gradbišče največje fuzijske elektrarne na svetu – in, jasno, Slovenci sodelujemo tudi tam. Razvijamo materiale za notranjost tega reaktorja in delamo izračune za porabo goriva. To se mi zdi nekaj neverjetnega. Lani sem spoznala profesorja Mateja Lipoglavška, ki sodeluje v centru Fair v Nemčiji, kjer bodo poskušali sintetizirati nove kemijske elemente. Na pospeševalniku na Japonskem so naši znanstveniki, pa v Cernu. To je le nekaj primerov, še bi lahko naštevala. Za tako majhen narod smo izjemno sposobni.
Ali naša država namenja dovolj denarja znanosti?
Če ni znanstvenega napredka, ni razvoja. Zelo sem vesela, da se mi ni treba ukvarjati z znanostjo na ta način, da delam drugačne vsebine, ne govorim o tem, kam gre denar. Če pa me že vprašate, verjetno ga država ne namenja dovolj. Dalo bi se narediti še marsikaj.
Pa mislite, da lahko vaša oddaja pripomore k temu, da se tisti, ki so »pri koritu«, zavejo, kako pomembna je znanost za našo državo, za to, da nam ne uhajajo možgani v tujino?
Upam, da vpliva in da se bo država in mi vsi začela zavedati, kakšne izjemne ljudi imamo, pametne, sposobne, vrhunske znanstvenike. In da to ni šala. Antibiotike potrebujemo, sicer bi bila naša življenjska doba še vedno 40 let. Hočemo se voziti z avtomobili, torej jih moramo razvijati, potrebujemo energijo, potrebujemo nove vire. Kako jih bomo dobili, če ne z napredkom?
Pogovor z Renato Dacinger lahko v celoti preberete v 34.številki revije Zarja Jana (20.8.2019).
