Matija Tomažin je 31-letni domačin, zaposlen kot ekonomist, v prostem času pa je turistični vodič, ki se v družinskem podjetju z dvema bratoma ukvarja z izposojanjem supov. Dan v Kostanjevici smo začeli z jutranjo kavico, ki smo si jo, seveda, privoščili na obrežju Krke, v hladu in gosti senci, ki jo ponuja velika vrba. Tu je bila od nekdaj mestna plaža, sicer pa je to lepo urejena zelenica ob reki. Matija se spominja otroškega plavanja, odraščanja in dvorjenj na čolnih, pa tudi poslovne priložnosti, ki so jo zaslutili s priljubljenim supanjem.
»Na otok vodita dva mostova, severni in južni, imamo pa tudi most za pešce, ki mu pravimo Most ljubezni in ki je bil izdelan po načrtih Jožeta Plečnika. Vsi mostovi so iz tako imenovanih hrastov dobov iz bližnjega Krakovskega gozda. V Kostanjevici živi po zadnjem štetju 751 ljudi, na otoku v starem mestnem jedru pa 119. Mestno jedro Kostanjevice na Krki je bilo z odlokom občine Krško razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik, da bi se tako ohranile zgodovinske, kulturne, estetske in naravne vrednote ter zagotovil usklajen razvoj. Arheološki spomenik je tudi celotno območje otoka in dno reke Krke – zaradi prazgodovinskih, antičnih in srednjeveških arhitekturnih in drobnih najdb,« se Matija prelevi v turističnega vodiča. Po kavici se odpravimo do Kostanjeviške jame, ki leži kakšnih pet minut vožnje od središča mesta, ob vznožju Gorjancev.
Mraz sredi vročega poletja. Res je, na vhodu so nam prijazno posodili tople jopice, ker je v jami stalna temperatura 12 stopinj Celzija. Leta 1937 so narasle vode odtrgale skale in odprle sedanji vhod v jamo. Takrat so začeli jamo tudi raziskovati. Leta 1971 so v jami uredili električno razsvetljavo in tristo metrov poti za turistični ogled njenih najbolj privlačnih delov. V celoti je jama dolga okoli dva kilometra, sicer pa še vedno potekajo raziskave celotnega jamskega območja. Če se odločite za obisk, boste nagrajeni s prijetnim doživetjem.
Čolnarjenje, supanje in kostanjeviška torta. Kostanjeviški čoln je dolg od štiri do šest metrov in ima od dve do tri sedišča. Na njem se lahko pelje od štiri do šest ljudi. Čolnarjenje po reki Krki je vedno znova posebno doživetje. Zadnja leta pa je vse bolj priljubljeno tudi supanje – veslanje stoje. »Za izposojo so na voljo napihljivi in plastični supi, pa tudi lesen sup, ki smo ga dali narediti iz posebnega lahkega lesa. Zasupajte okoli mesteca na otoku, ujemite sončne žarke in se predajte čudovitim pogledom na lesene mostove, labode in zeleno reko,« Matija opisuje, kaj ponuja njihovo podjetje Landestrost (tako se je včasih reklo Kostanjevici na Krki).
Slovenske Benetke. Kostanjevica na Krki je najmanjše in eno izmed najstarejših mest v Sloveniji, pa tudi edino mesto, ki leži na otoku. Pravijo ji slovenske Benetke. Reka Krka obdaja ves kostanjeviški otok.
Zgodovina Kostanjevice se je začela v 12. stoletju s prihodom plemiške družine Spanheim, z novoustanovljenim samostanom cistercijanskega redu pa je postala pomembno politično, gospodarsko in versko središče na takrat zelo pomični meji ogrskega kraljestva. Po izumrtju Spanheimov so imeli mesto z gradom, kot sedežem uprave, v lasti grofje Goriško-Tirolski, gospodje Svibenski, Celjski grofje in Habsburžani. V 15. stoletju je začela Kostanjevica zaostajati v razvoju, in to zaradi ustanovitve Novega mesta in Krškega, pa tudi zaradi turških vpadov, ki so zavrli razvoj trgovine. V 17. stoletju je prišlo mesto pod jurisdikcijo »domačega« cistercijanskega samostana. Meščanom so povzročali hude težave uskoki, pa tudi poplave, požari in bolezni (zlasti kuga). V drugi polovici 18. stoletja je mesto doživelo vnovični krajši razcvet, ki pa ga je nepreklicno zadušila ukinitev cistercijanskega samostana leta 1786. V času vladavine Marije Terezije je mesto leta 1789 dobilo prvo javno šolo, ki je delovala v ministerialnem dvorcu na otoku, in to skupaj z župniščem.
Več v reviji Zarja/Jana št. 28, 9. 7. 2019.
