Ampak to je vendar brezvezno sadje, nikamor ga ne moreš nesti, ker je preobčutljivo, so me prepričevali. Saj ga ni treba, jaz ga bom obirala kar z drevesa, sem rekla. Pa tudi okusa nima nobenega, samo sladko je, so nadaljevali. Okus ima božanski, bela murva pa ni tako sladka kot črna, sem se branila.
In sem zmagala. Zdaj je murva stara kakšnih deset let in vsako leto obilno rodi. Spominja me na otroštvo, ko so imeli črno murvo pri stricu; nihče ni maral sladkih sadežev, ki so kar sami padali z drevesa in razveseljevali jato kokoši, ki je prežala pod krošnjo. Nihče jih ni maral – razen mene. Moje antene so takoj zaznale, kdaj je začela murva zoreti, in po tistem sem bila pri stricu vsakdanja gostja. Ker je živel sam, mi je podtaknil kakšno kuhanje in pomivanje, preden sem smela zlesti na drevo. In potem me ni bilo dol do večera. Običajno sem bila videti tako – črni nohti, temno vijolični madeži po vsem poletno golem telesu, vmes tudi krvave praske, madeži po bluzi, obvezno kakšen odtrgan rob oblačila, obraz premazan s sivim prahom z murvinega debla in v laseh kakšna odlomljena vejica. Ker sem zmeraj zamujala dogovorjeni rok, ko sem se morala prikazati doma, seveda ni bilo časa za toaleto v stričevem vodnjaku. Kopalnice takrat še ni imel. Po sestopu z drevesa sem takoj planila na bicikel in oddivjala domov. Tam so me sprejeli s komentarji, »strašilo se je torej privleklo v civilizacijo« ali kaj podobnega, zelo neprimernega za občutljivo pubertetniško dušo. Najbrž nosim posledice še danes.
Letos je začela murva zoreti pozneje, s sosedovo češnjo sta se očitno dogovorili, da bo najprej ona ponudila svoje sadeže, potem pa pride na vrsto moje drevo. Ali kaj. Vsako jutro me je čakalo nekaj zrelih murv, dovolj, da sem potolažila svoj otročji apetit. In vsako jutro sem se s skrbjo ozirala v češnjevo krošnjo, kjer so razsajali kosi in veselo zobali zrele sadeže. Kaj bo, ko jih bo zmanjkalo? Večkrat sem se iz oči v oči srečala z največjim kosom, ta je sedel na najvišji veji in zvedavo opazoval mojo murvo. Aha, že planira, kako jo bo obral, sem si rekla. In tako je tudi bilo.
Objavljeno v reviji Zarja/Jana št. 28, 9. 7. 2019.
