Katja Dvornik, učiteljica na II. OŠ Žalec, ki je izjemno spretno vodila pogovor z gosti, je začela z vprašanjem, kaj sploh pomeni biti drugačen, in ne bi mogli dobiti boljšega odgovora, kot ga je povedal Darko Đurič: »Že če pogledate svojega soseda, boste ugotovili, da vam nihče ni enak. Na kakršen koli način že smo drugačni, tudi če je to fizična ali druge vrste invalidnost, je to preprosto treba sprejeti. Ne se sprijazniti z njo, temveč jo sprejeti. Si, kar si, tega ne moreš spremeniti, zato je treba izkoristiti, kar imaš. Drugačnost je nuja.« Bor Štrumbelj je velik del svojega življenja posvetil invalidnim ljudem, jim pomagal premagovati prepreke in dosegati vrhunske športne rezultate: »Drugačnost je lepota človeštva. To je tisto, kar nas skrbi in nam daje drug pogled. Zase lahko povem, da so invalidi obogatili moje življenje. Človek ob njih hitro spozna, da so lahko celo sposobnejši in da poimenovanje invalid za marsikoga niti slučajno ni primeren izraz.«

Nisem mogel voziti traktorja, sem pa lahko pobiral krompir. Darko se je, presenetljivo, kot otrok veliko lažje vključeval v družbo kot nekateri vrstniki, ki so imeli, recimo, težave z učenjem. »Za druge sem bil vedno zanimiv. Ko sem recimo hodil v kolonijo, so me poznali po tem, da z eno roko delam stojo, skačem na glavo v vodo in ne vem kaj še vse. Nikoli nisem imel težav s povezovanjem z drugimi. Odkar sta me krušna starša pri dveh letih vzela k sebi, sta od mene vedno zahtevala, da naredim, kar lahko. Seveda doma na kmetiji nisem mogel voziti traktorja, sem pa lahko pomagal pobirati krompir na njivi, ličkati koruzo ali pometati dvorišče. Stvari sta mi prilagodila, pa je šlo. To, da danes hodim, je bila bolj kot moja njuna volja. Mama me je spodbujala, ko je bilo najtežje. Še danes mi tu in tam pove, da ji gre kar na jok, ko se spomni, kako me je gledala, ko sem jokal in bil ves ožuljen ter potolčen, a mi ni pustila, da odneham z vajo. Čeprav sem naredil dva koraka in bil potem že na glavi, je zahtevala, da vztrajam, četudi sem ji v solzah zatrjeval, da ne zmorem. Ker sta vztrajala, sem danes lahko tako svoboden. Zato poudarjam, da je treba tudi tiste, ki so drugačni, spodbujati, da dosežejo svoj maksimum, ne pa jih zavijati v vato. Žal starši invalidnih otrok zelo radi počnejo prav to.«

Vas pa nič ne zebe, kajne? Ne samo v plavanju, Darko je hiter tudi v mislih. Ko ga je Katja vprašala, ali se plavalec že rodi, ji je odgovoril: »No, roditi se že mora,« dvorana pa je bruhnila v smeh. A smo se hitro umirili, da bi slišali, kako se brez nog in ene roke naučiš plavati. »Pri desetih letih sem skakal v vodo, kjer me je vsakič ujel moj spremljevalec in me vrnil na kopno. V nekem trenutku pa je malo stran pogledal, začel sem mahati in ugotovil, da lahko ostanem na vodni gladini. To je bil zame velik trenutek, saj sem spoznal, da se lahko tudi v vodi znajdem sam, brez pomoči drugih.« Darka je pred trinajstimi leti naključje pripeljalo do profesorja na fakulteti za šport Bora Štrumblja, in ta je postal njegov trener plavanja. Skupaj sta zaradi tekmovanj obiskala lep del sveta. »Prepričan sem, da Darko brez športa ne bi videl in obiskal kar štirih kontinentov in postal takšen svetovljan,« je omenil. Darko, ki je obiskal že skoraj trideset držav, v nekatere se je odpravil sam s svojim avtomatskim avtomobilom, nikjer ni imel večjih težav z občutkom sprejetosti, vedno pa je z zanimanjem opazoval, kako ljudje reagirajo nanj. »Ko, na primer, v kratkih hlačah sedim ob Ljubljanici, zagotovo vsaj deset ljudi v eni uri skoraj pade v jarek, ker gledajo moje noge. Podobno sem doživel v Tanzaniji, ko je čistilka padla po stopnicah, ker so jo bolj zanimale moje noge kot pot, po kateri je hodila. Na Nizozemskem pa pridem sredi zime v kratkih hlačah na bencinsko črpalko in mi reče prodajalka: 'Vas pa nič ne zebe, kajne?' So torej okolja, kjer so na takšno drugačnost že bolj navajeni in jo znajo pospremiti s kančkom humorja namesto z odprtimi usti.«

Črni humor je dokaz, da nimam predsodkov. Kot je razvidno iz Darkovih izkušenj, se ljudje do drugačnosti obnašamo različno. Če nečesa nismo vajeni, so lahko naši odzivi skrajno nerodni. Bora marsikdo, ki ni navajen njegovega vsakdana, gleda postrani zaradi črnega humorja na račun invalidov, s katerim si med treningi in tekmami pogosto začinijo dan. »Tisti, ki so najglasnejši, da je črn humor na račun invalidov neprimeren, imajo navadno največ predsodkov. Mi pa se radi pošalimo in se imamo zaradi tega samo še bolj luštno,« je zagotovil. Zatem se mu je v spomin prikradel dogodek iz preteklosti. »Nekoč sem delal s tetraplegikom Alešem Sečnikom, ki je bil osem mesecev na Soči nezavesten, in z Alenom Kobilico, slepim manekenom. Skratka, enkrat se peljem v službo in za mano zatrobi avto. Ko pogledam v vzvratno ogledalo, vidim, da tetraplegik Aleš, ki ima zdaj tetraparezo (omrtvelost vseh štirih okončin), pelje slepega Alena Kobilico. Pri sebi sem si samo rekel: polepšala sta mi dan.« Z rezultati, ki jih je pomagal doseči parašportnikom, je neštetokrat dokazal, da je treba preskočiti ovire, pa čeprav brez nog, ter preprosto dokazati sebi in drugim, da je mogoče. »Potrebna je samo predanost in seveda znanje ter izkušnje, ki si jih pridobivaš sproti. Najpomembneje pa je, da na invalida zmeraj gledaš kot na sebi enakovrednega. To bodo začutili. Stephen Hawking je bil invalid, a je s svojimi znanstvenimi dosežki dal svetu več kot vsi mi skupaj. Sam invalidov ne obravnavam popolnoma nič drugače od preostalih.« Prav to, da se nekaterim smilijo in jih dojemajo za manj sposobne, se mu zdi največja napaka.

Grenak spomin na osnovnošolske dni. So pa tudi vrste drugačnosti, ki na prvi pogled niso vidne. Gojmir Lešnjak Gojc si je zaradi svoje disleksije v mladosti pridelal tudi kakšno travmo, je priznal. Ko je hodil v osnovno šolo, se o tem ni vedelo veliko in njegov spomin na ure slovenščine je bolj grenak. »Učiteljica slovenščine se nikoli ni vprašala, zakaj štirje v razredu ne moremo tekoče brati. Še danes mi ni prijetno, kadar se spomnim, kako smo morali sošolci po vrsti brati iz berila,« je bil iskren. Takrat je vedno štel, kateri v vrsti je, da bi si lahko vnaprej prebral odstavek, še preden bi ga moral zdrdrati naglas. Seveda ga to ni vedno rešilo pred tem, da je bil poslan pred tablo, tam pa je jecljal, da je krohot sošolcev odmeval po učilnici. Dislektikom namreč črke, ki so za preostale nekaj najbolj običajnega, pač povzročajo preglavice in potrebujejo več časa, da se prebijejo čeznje. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da Gojc kot otrok ni maral branja in knjig. Te so mu bile položene v zibelko, saj je bila njegova mama urednica priljubljenega PIL-a. Ne knjige, zanj so bile stresne ure slovenščine, kjer je s težavo sledil sovrstnikom in nemogočim zahtevam učiteljice. »Kasneje sem 'iz inata' šel študirat slovenščino, čeprav mi je povzročala največ težav. Tam sem pri urah psihologije ugotovil, da sem dislektik, da mi bolj dela desna polovica možganov in da tisti, ki je izumil črke, zagotovo ni bil dislektik, saj si sicer ne bi izmislil tako podobnih črk, kot sta b in d. Kitajci nimajo takšnih problemov,« je pripovedoval. Čeprav je danes bolje, še vedno vidi problem v starejših učiteljih, ki še kar osebe z disleksijo vidijo kot lenuhe in bebčke. Zato se je pogovora o disleksiji in drugačnosti izjemno razveselil. Poudaril je, da bi o tem morali razglabljati pogosteje, predvsem pa konstruktivno.

Več v reviji Zarja št. 13, 26. 3. 2019.