Moralo bi nas zanimati. V zadnjih letih se v večini članic povečuje evroskepticizem in vzporedno s tem se veča nezanimanje ljudi za volitve v evropski parlament. Le stranke si s svojimi kandidati z veseljem gradijo položaj v večjih političnih združenjih. Nas, navadnih državljanov, pa nato ne zanima, kar bi nas moralo: kako glasujejo naši poslanci v evropskem parlamentu, ali se pred sprejemanjem odločitev posvetujejo z domovino ali pa so »na razpolago« predvsem svoji stranki in skupini, v katero je vključena ... To, kar spremljamo o EU v zadnjem obdobju, kaže, da se razkorak povečuje – ideja o Evropi različnih hitrosti pa ni prava, kot ni prava EU, kjer se ne sliši glasu navadnih ljudi. Da bi ta prišel do centrov moči in odločanja, je treba nekaj spremeniti, in tako se je rodil program Evropa za državljane, ki ga sicer financira Evropska komisija, da bi z njim spodbudila aktivno državljanstvo.
Glas navadnih ljudi. Vanj sodi tudi projekt Stara mesta – novi rezultati, ki vključuje civilno družbo in občine, v njem pa sodeluje sedem partneric: poleg Slovenije Italija, Španija, Portugalska, Malta, Grčija in Romunija. Namen je zbirati ideje za prihodnost Evrope in tako sooblikovati belo knjigo EU; kako se bolje (s)poznati, povezati, opozoriti na potrebe in pričakovanja majhnih skupnosti ter urediti potrebe vseh generacij Evropejcev – od vzgoje in izobraževanja, preko zaposlovanja do varne in zdrave starosti, socialne varnosti in varovanja človekovega dostojanstva. Jasno je, da bo EU imela prihodnost le, če bo narejena po meri svojih državljanov. Pot do tega pa ni preprosta, a zagotovo je treba poizkusiti. Seveda pa naj bi tudi glas »navadnih ljudi« določal mero za EU po volji ljudi.
Volitve naj bodo obvezne. In ta glas gre seveda tudi skozi evropski parlament, zato je bilo na prvem srečanju članic projekta Stara mesta – novi rezultati veliko pozornosti namenjeno volitvam v evropski parlament in izboljšanju kritičnega mišljenja. Med predlogi je bila tudi možnost »civilne«, ne le strankarske zastopanosti v evropskem parlamentu. Zanimiva pa je tudi ideja o obvezni udeležbi na volitvah; to bi bila »vstopnica« pri uveljavljanju različnih vsebin – lahko tudi pri vpisu v javne vrtce.
Delo v narodnostno in generacijsko zelo pisanih skupinah je pokazalo, kako presenetljivo enaka vprašanja se porajajo v povezavi z evroposlanci, zato pobuda, da bi ti morali za svoja glasovanja »polagati« račune v domovini, da bi bilo dobro ocenjevati njihovo delo, da morajo biti njihove odločitve pri glasovanju »usodnejših« vsebin jasno obelodanjene ipd. Sicer pa je že prvo srečanje navrglo veliko zanimivih in pogumnih idej, v kakršne si politika verjetno ne bi upala dregniti. Po sklopih bodo obravnavane na prihodnjih srečanjih. Zaključek projekta bo čez slabo leto in pol v Sloveniji, natančneje v Novem mestu, saj tamkajšnje Društvo za razvijanje prostovoljnega dela zastopa v tem projektu Slovenijo.
Očarljivo mesto. Le dobrih 30 km je iz Victorije do mesta Iaşi (izgovori se Jaš) s 400.000 prebivalci, petimi univerzami ter številnimi zgodovinskimi, kulturnimi in arhitekturnimi biseri. Nekoč je bilo prestolnica Romunije, še vedno pa velja za prestolnico kulture. V njem je najstarejša univerza v državi, najstarejša knjižnica, prva visoka tehniška šola, veliko častitljivih kulturnih spomenikov in cerkva različnih ver, največ pa je pravoslavnih. Večina mimoidočih se pred njimi prekriža. Posebna pozornost velja njihovemu gledališču; v BBC-jevi akciji Gledališča, ki vzamejo dih, je na drugem mestu.
Stari spomeniki se mešajo z novo arhitekturo – poslovne stavbe so polne tujih predstavništev –, poleg sodobne tehnologije in dveh farmacevtskih tovarn so to dejavnosti, ki mestu prinašajo največ prihodka. Sodobni nakupovalni centri so polni, ponudba in cene pa podobne našim. Mestu dajejo poseben čar majhne delavnice, kjer izdelujejo moderne unikatne čevlje, rokavice, klobuke, vezene šale itd. Zanimivi so cvetomati, kjer lahko kupiš od enega cveta do razkošnega aranžmaja, zato ne čudi, da smo lepe šopke, ki pa so si bili na las podobni, videli skoraj povsod, kamor smo prišli. Romuni imajo radi zlato barvo – zlat je pribor v boljših restavracijah, zlato je pobarvan starodobni »hrošč« ob promenadi ...
Več v Zarji št. 7, 12. 2. 2019.
