Ujeli smo ga tik pred odhodom v München, kamor se je kot dopisni član Bavarske akademije lepih umetnosti odpravljal na svojo prvo sejo. Aleš, ki z družino živi v Ljubljani, je eden najbolj prevajanih slovenskih piscev, ki tudi sam prevaja. Veliko potuje. Gostoval je v več kot 40 državah. Iskre, ki se vžigajo v njem, nam podarja v romanih, esejih in pesmih. Več pesniških zbirk je že napisal in ne neha verjeti, da na vsakega od nas nekje na skrivaj čaka pesem, ki mu bo všeč.
Zakaj po vašem nekatere poezija začara, drugih pač ne?
Kot bralci smo zelo različni in vsak od nas ima svoje tekste, ki ga ali jo »zadenejo«. Gre za radovednost in izostritev bralnega okusa. Za to, da nam je tudi tisto, kar ni ravno »naše«, mogoče zanimivo in nas ne odvrne od iskanja tistih nekaj knjig in pesmi, ki nam bodo spremenile življenje. Kajti za to v umetnosti gre: da spreminja, sooblikuje naša življenja. Brez tega umetnost in poezija nimata smisla. Ko so nekoč vprašali Davida Bowieja, kaj bi rekel tistim, ki ne berejo, se je Bowie, ki je sicer oboževal literaturo, nasmehnil in rekel: povedal bi jim, da so zamudili nekaj zelo pomembnega v življenju. Ne sprejemam, da nekoga poezija ne more začarati. Mogoče ga ne začara Shakespeare, mogoče ga ne začara Šalamun, a to še ne pomeni, da ga nekje na skrivaj ne čaka neka pesem, ki se mu bo zdela »fajn« ali celo več kot le to.
Kako začeti brati ali morda pisati pesmi? To je pogosto vprašanje ljudi, ki si želijo pisati.
Tako, da odpreš knjigo pesmi, bereš in se sproti odločaš, kaj ti je všeč in kaj ne, kaj te vleče in kaj ne. In za njo odpreš drugo in potem tretjo ter iščeš, kje uživaš. Branje odpira svetove, navdušuje in izziva, to je neizogibno. Najtežje je začeti. Začnemo tako, da se nehamo spraševati po začetku in končno začnemo.
Ob pesmih tudi pesnik, kot ste vi, kdaj pa kdaj ostane brez besed. Kot recimo ob Minattijevi zimzeleni Nekoga moraš imeti rad. Kaj je za vas dobra pesem?
Saj to je tako krasno, da nobena definicija pesmi ni res zadovoljiva. In da ni najboljše, popolne pesmi. Takoj se bo pojavila kakšna, ki bo vse doslej prebrano postavila na glavo. To je živa moč poezije in literature, da ve več od pesnika, več od bralca, več od učiteljice in profesorja, da je neke vrste izjemna možnost, neizčrpna zaloga hrane in energije za naše življenje.
Je ključno brskanje po sebi, skakanje čez robove, širjenje obzorja, da te pesmi hranijo?
Pesem je neke vrste zaupni prijatelj, ki točno ve, kdaj nam mora zašepetati v uho. Vse drugo, poglabljanje vase, igra, eksperiment, pride kasneje.
Več v reviji Zarja št. 7, 12. 2. 2019.
