Ko je pred tremi leti prišel na spored dokumentarec Michaela Moora Koga napasti zdaj, ki je v Evropi iskal rešitve za ameriške probleme, smo bili malce presenečeni – to je bil čisto nov Moore, zabaven kot vedno, ampak nenavadno optimističen, prvič ni samo rohnel zaradi problemov, pokazal je tudi na rešitve. Kaj se je zgodilo, je najslavnejši ameriški dokumentarist povsem nenadejano postal optimist? Brez strahu, pravkar prihaja novi Moorov film Fahrenheit 11/9. Stvari še nikoli niso bile tako črne. Še posebej če med gledanjem vlečete vzporednice – saj pravzaprav ne boste mogli drugega – s tem, kar se dogaja pri nas.
Fahrenheit, boste rekli, Fahrenheit 9/11, tega smo pa že videli, ni to že star film? So ga še enkrat poslali v kino? Niso, Fahrenheit 9/11, morda najbolj znani Moorov film, je star štirinajst let in ga ne vrtijo več v kinu, novi film pa ima, izvolite opaziti, obrnjene številke, Fahrenheit 11/9 – datum iz naslova, deveti november (2016), se nanaša na dan, ko sta šokirana Amerika in svet izvedela, da je bil na volitvah (ki so bile dan prej, osmega) za 45. predsednika ZDA izvoljen Donald Trump. In ne, to ni film o Donaldu Trumpu.
Lahko se zgodi tudi vam. Pravzaprav se je verjetno že. Film se resda začne s presenetljivo Trumpovo zmago in še presenetljivejšim porazom Hillary Clinton, a pravzaprav ne govori o Trumpu (ali o Clintonovi ali o Gwen Stefani, ki je po avtorjevih navedbah kriva za vse), Moore – ki je bil, mimogrede, eden redkih levih intelektualcev, ki je že mesece prej pravilno napovedal Trumpovo zmagoslavje – se ukvarja s problemi, ki niso nujno le stvar Trumpove vladavine, s problemi, ki so obstajali že prej in bodo najverjetneje tudi še po njej. To so črne, črne zgodbe. Tole je pa pri stvari najbolj črno: ja, res se stvari, ki jih v novem dokumentarcu pokaže Moore, dogajajo v Ameriki, ampak zelo podobne stvari so se že zgodile, se dogajajo ali pa se bodo morda zdaj zdaj zgodile tudi pri nas. To, vidite, je tisto, kar zares šokira. Tista misel, ki te prešine med gledanjem: saj to pa poznam! Vzemimo za primer zastrupljeno vodo v Flintu.
Svinec v srcu. Michigansko mesto Flint je rojstno mesto Michaela Moora in redno nastopa v njegovih filmih. Njegov prvi dokumentarec Roger & Me (1989) je govoril o tem, kaj se je v mestu, kjer je nekoč cvetela avtomobilska industrija, zgodilo po tem, ko so zaprli avtomobilske tovarne in proizvodnjo preselili drugam. Tri leta pozneje je nadaljevanje Pets or Meat: The Return to Flint ugotavljalo, da so šle stvari s slabega na slabše. Flintu, kjer se je število prebivalcev medtem prepolovilo, pa usoda in kapital še kar nočeta prizanesti: guverner Michigana Rick Snyder je dal – kljub temu da je mesto že imelo vodovod, s katerim ni bilo prav nič narobe – zgraditi nov, povsem nepotreben vodovod, gradili so ga njegovi bogati prijatelji. Leta 2014, ko so preklopili na nov vodovod, so se v mestu začele hude zdravstvene težave. Ne samo bakterijske okužbe, ne samo da so ljudje umirali za legionarsko boleznijo, svinec iz cevi je začel pronicati v vodo in jo zastrupljati. Namesto čiste vode iz ledeniškega jezera je iz pip v Flintu tekla smrdljiva rjava brozga. Izračunali so, da je bilo deset tisoč otrok izpostavljenih svincu, pretežno iz najrevnejših predelov mesta. Zastrupitev s svincem je za zmeraj, v filmu pove obupana zdravnica, ta strup iz telesa nikoli ne izgine. Poti nazaj ni.
Kaj je ukrenil guverner Snyder, ko je izvedel za težave? Poslal je svoje piarovce prepričevat ljudi, da je vse skladno z zakonom. Zdravstveni problemi prebivalcev pa so postajali vedno hujši. Priporočili so jim, naj pijejo ustekleničeno vodo. Edina preostala večja avtomobilska tovarna v mestu je v proizvodnji nehala uporabljati vodo iz vodovoda, ker so ugotovili, da povzroča rjavenje kovinskih delov. Pa so jim spet priklopili čisto vodo iz jezera Huron, ki so jo imeli prej. Mestni prebivalci pa so morali še naprej piti vodo, ki ni bila dovolj dobra za spiranje avtomobilskih delov. Novi vodovod je bil strupen, vendar donosen.
Šele letošnjega aprila so razglasili, da prebivalcem ne bodo več delili brezplačnih steklenic z vodo, ker so vrednosti svinca v vodi – ta je spet začela prihajati iz ledeniškega jezera – dovolj upadle. Guverner se je prebivalcem opravičil za svoje »napake«. Rick Snyder je še vedno guverner Michigana. Mandat mu poteče decembra letos. Ker je že odslužil dva mandata, se za novega ne more več potegovati.
Hudobni butlji so univerzalni. Če se vam ob tej zgodbi začnejo porajati vprašanja, ali z gradnjo kanalizacijskega omrežja med Medvodami in Ljubljano nad zalogami podtalnice drvimo v zelo podoben scenarij, vam ne gre zameriti. Res ne. Je res varno, kot pravijo? Tudi ljudem v Flintu so zagotavljali, da pijejo varno vodo.
Verjamete, da nam že ne bi lagali? Nam česa takega vendar ne bi naredili! No, spomnite se na svinec v krvi otrok iz Mežiške doline, ki so se pred dobrim desetletjem igrali v onesnaženem pesku. Mivko, zastrupljeno s svincem in kadmijem, so našli v petindvajsetih vrtcih. Ampak to je bilo še po tistem, ko so ugotovili, da se v strupenem pesku igrajo otroci na Celjskem. Kaj naredi svinec otrokom? Tole: povzroča upad inteligence, zastoj rasti, vedenjske motnje. Zgodilo se je tudi pri nas. In Donald Trump ni bil prav nič kriv.
Fahrenheit 11/9 beleži tudi porast sovražnih izpadov – zveni znano? Moore je vključil s telefoni narejene posnetke rasističnih izpadov, ko se »čistokrvni« znašajo nad priseljenci, nad ljudmi druge vere ali drugačne barve kože. In ni čisto nič drugače od tistega, kar počnejo domači čistokrvni butasti hudobni troli, ki so uzurpirali besedo »domoljubje«, nič drugače od tega, kar javno govorijo in pišejo butasti sprijeni troli, ki prvoomenjene spodbujajo, ki kurijo sovraštvo v tistih, ki niso nikoli ugotovili, da se da razmišljati z lastno glavo in zakaj je to fino.
Več v Zarji št. 48, 27.11. 2018
