Z Nušo sva se spoznali, ko je v Zarji prebrala moj članek o družini Rajk in se ji odločila pomagati. Nuša je bila razredničarka avtorja filma Družina Roka Bička, danes je prijateljica družine Rajk. V enem letu ji je v Območnem združenju novomeškega Rdečega križa uspelo s pomočjo številnih donatorjev obnoviti njihovo staro hišo, zagotoviti socialno pomoč družini, jo naučiti osnovnih navad ... Nuša se kot prostovoljka ukvarja z romskimi otroki, pomaga ogroženim družinam, pripravlja Božička za brezdomce in starejše, poišče rešitev tudi tam, kjer je nihče ne najde. Je, skratka, ženska, ki bi jo morali »fotokopirati« ali klonirati. Prostovoljka z imenom in priimkom, ki raje stoji v ozadju, a zaradi konkretnih dobrih del si zasluži v ospredje. Ker je lahko vzor vsem, ki še ležijo na kavču in stokajo, da gre svet v maloro.

Zakaj prostovoljstvo. Kaj ji prinaša, kaj ji vzame. »Vsi ljudje smo za nekaj poklicani, jaz sem čutila, da sem poklicana za poklic učitelja, ki bi ga izbrala še enkrat. Opazuješ, sodeluješ pri rasti otrok, mladih bitij, oblikuješ jih, postanejo osebnosti, vidiš, kaj si jim dal, velikokrat te presežejo in si ponosen na to, da ti je uspelo. To mi je dajalo veliko energije. V meni pa je vse življenje tako, da raje obdarujem ljudi, jih osrečujem ali jim pomagam, kot to sprejemam. Razdajanje me osrečuje. Vzgojena sem bila v ljubeči, skromni, pošteni družini z ogromno varnosti, zato zelo trpim, ko vidim ponižane in razžaljene, ki niso imeli gnezdeca, sreče, da bi gradili sebe. Ko sem začela delati z romskimi otroki, mi je bilo hudo zanje, ker jim starši niso nudili tistega, kar so potrebovali. A videla sem, da so srečni v svojem okolju. Še zdaj hodim v njihovo naselje, čutim, da so prvinski, oropani marsičesa, a od njih dobim več, kot jim dam. Pridni so, radovedni, narišejo mi risbice s posvetilom: Nuša, rada te imam ... Vsi, ki dajemo, dobimo več. In to izpolnjuje moje življenje, me dela zadovoljno. To so drobna dela, a veliko pomenijo. Z romskim otrokom, ki ni dobro videl, sva šla po očala. Izvedela sem, da za socialno ogrožene obstaja fond na ministrstvu. Sem upokojena, ne potrebujem denarja, oblek, potrebujem pa človeško toplino. In pri prostovoljstvu je dobim veliko.«

Plačevanje študija. Nuša in njen partner Borut – skupaj sta trideset let – sta plačevala študij dijaku, ki si je želel študirati medicino v tujini, a ni dobil štipendije. »Je doštudiral, bil je nadpovprečno uspešen. V tistem času bi s tem denarjem lahko kupila avto, ampak kaj bi z njim? Fant ima pa službo, zelo je ambiciozen, zdaj študira še menedžment. Nekoč bi rad delal v zdravstvenem menedžmentu, upam, da se bo vrnil v Slovenijo. Z Borutom sva bila na njegovi poroki s Kitajko, novinarko, njeni starši so se nama na poroki zahvaljevali, ker je zaradi najine štipendije spoznal njihovo hčer. To je lepa zgodba. Dobro sva vložila. Fant mi je prišepnil, naj vzgajamo naše otroke v evropskem duhu.«

Romski otroci. Kako in koliko se ukvarja z njimi, česa jih uči? »Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto ima že dolga leta v romskem naselju dnevni center in tam otroci po šoli delajo domače naloge, se učijo in imajo delavnice, plesne, kuharske, eno leto smo imeli celo tečaj nemščine. Je zelo zanimivo in pestro. Doma se z njimi ne ukvarjajo kaj dosti, zato se pač mi.«

Celoten članek lahko preberete v 48.številki revije Zarja (27.11.2018).