Najprej tole – 14. november je svetovni dan diabetesa zato, ker se je na ta datum rodil kanadski znanstvenik Frederick Banting. Ta je z mladim kolegom Charlesom Bestom iznašel inzulin (leta 1923 je prejel Nobelovo nagrado) in tako rešil na milijone življenj, ki bi se sicer hitreje končala. Šlo je za bolezen, ki so jo diagnosticirali, zdraviti pa je dotlej niso mogli, razen da so bolnikom prepovedali vse sladko in mastno. Zbolevali so predvsem bogati ljudje, ki so imeli na voljo dovolj hrane. Če sprašuješ prednike, ki se spominjajo časov do konca druge vojne pa še nekaj let po njej, diabetes ni imel veliko možnosti za razvoj. Ljudje so bili več lačni kot siti, mnogi niso po cel teden videli kruha, jedli so predvsem fižol, krompir in zelje z malo zabele, prenajedali so se le za redke praznike. Sladkorna je izbruhnila šele po tem, ko se je proizvodnja hrane s pomočjo raznih kemičnih dodatkov razbohotila in s še več dodatki tudi konzervirala. Razviti svet ni več lačen, kar pa ne pomeni, da je tudi zdrav. Dogaja se tisto, kar se je vedno – srednje revni so podhranjeni (čeprav so na videz debeli), ker nimajo denarja za kakovostno hrano. Štruca belega kruha, kos poceni salame in plastenka sladke pijače, to največkrat kupujejo gradbeni delavci, ki stojijo pred blagajno v bližnji trgovini.

Zelo revni so shujšani do kosti, saj nimajo skoraj nobene hrane. Prizori koščenih otrok iz Jemna te pripravijo do tega, da ne poješ nobenega obroka brez slabe vesti.

Zakaj slaba volja? Ko gledaš tri mladostne, suhe zdravnike – prim. dr. Matijo Cevca, predsednika Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, dr. Dragana Kovačića, internista in kardiologa, ter diabetologa dr. Aleša Skvarča, ki so med letošnjo protisladkorno kampanjo nosili levji delež, si rečeš, da je njim lahko predavati, kaj vse bi morali početi in čemu vse se izogibati, se je pa težko tega držati. Vem iz lastnih izkušenj – moj oče je umrl za posledicami sladkorne pri 56 letih, po drugi strani pa ima teta diabetes že 35 let, bliža se devetdesetim, je v dobri kondiciji in ima popolnoma jasno glavo. Oče se je na vse omejitve večinoma požvižgal, teta se prehranjuje zelo zmerno ter si natančno meri sladkor in vbrizgava inzulin, nenehno je v pogonu in giba se, kolikor ji operirani kolk dopušča.  

Pred menoj sta torej dve poti – očetova ali tetina. Pred časom sem namreč ugotovila, da imam očitna znamenja diabetesa, in šla k zdravniku. Za zdaj  se zdravim s tabletami, če pa bi bila bolj pridna, bi šlo celo brez njih. In zato sem včasih slabe volje – vem, kaj bi morala, a se tu in tam obnašam kot nerazsodna odvisnica. Večinoma se kar držim pravil, a premalo. V društvu diabetikov sem, plačujem članarino, kakšnih stikov pa nimamo. Pa bi bilo dobro, pravi podpredsednik zveze slovenskih društev Alojz Rudolf. Diabetiki so si med seboj v veliko oporo, njihova druženja, strokovna in družabna, so izjemno pomembna. Živi primerki bolj ali manj uspešnega zdravljenja so pač veliko prepričljivejši kot papirnati nasveti.

Zakaj vam pripovedujem tako osebne stvari? Ker si zelo želim, da bi vsi s sladkornimi težavami takšne dileme čim prej odpravili. Polovica bolnikov namreč sploh ne ve, da ima sladkorno bolezen, pravi dr. Skvarča, pa tudi tisti, ki vedo, je ne jemljejo dovolj resno. »V prvih letih bolezni izgubljamo kilometre, da na koncu lovimo pomembne milimetre.« Milimetri pa pomenijo okvarjene ledvice, težave z očmi, odmiranje tkiva in amputacije … 60 odstotkov sladkornih bolnikov umre zaradi srčno-žilnih zapletov. Letošnje geslo vseh, ki se tako ali drugače ubadajo z diabetesom, je »Zmanjšajmo na polovico«, se pravi, da bi deset tisoči, ki še ne vedo, da so bolni, vendarle kdaj pa kdaj preverili svojo krvno sliko, tisti, ki za bolezen vedo (okrog 125.000 jih je), pa naj bi jo resneje jemali. Tako kot Jure Tavčar. Ali kot Sean Rutar.

Ni vse za vse. Zadnje čase je v javnosti kar veliko diet, ki »zanesljivo« zdravijo debelost, raka, diabetes in še kaj, nekatere so tudi zares učinkovite. Vprašala sem, kako je s tem, predvsem s keto prehranjevanjem, in dr. Skvarča je odgovoril, da je njegova bolnica na ta način zares zelo znižala povprečje krvnega sladkorja, da pa ji je zelo porastel holesterol, kar je slabo za srčno-žilne bolezni. Takšno prehranjevanje je tudi enolično in zapleteno in ga najbrž ni mogoče dolgo zdržati.

Očitno se lahko pride do istega cilja po različnih poteh, ki niso primerne za vse. Pred časom smo vam v Zarji predstavili Seana Rutarja, ki trdi, da si je diabetes tipa 1 ozdravil s svojevrstno dieto, ki jo sestavljajo predvsem encimski zelenjavni napitki, kuhana in surova zelenjava, majhen košček mesa pa poje le enkrat na teden. Jure Tavčar prisega na keto, to obliko prehranjevanja smo v Zarji že večkrat predstavili in je precej drugačna od prej omenjenega. Najbrž je najpomembneje, da se pri vseh poskusih posvetujemo z zdravnikom, predvsem pa prosimo, naj spremlja bolnikovo počutje in primerja izvide, saj je to edini način, da se nove metode potrdijo ali ovržejo.

Kako nadzoruje diabetes Jure Tavčar

Ketonska dieta mi je izboljšala počutje in poenostavila življenje

Jure Tavčar (letnik 1984) je imel 21 let, ko je v sorazmerno kratkem času shiral, samo ponoči je spil po tri litre vode, ki jo je imel kar ob postelji, hujšal je in potem je le bilo treba k zdravniku. Ugotovili so, da ima diabetes tipa 1, ki se običajno pojavi v otroštvu, včasih že kar ob rojstvu. Ko so ugotavljali, kaj je pravzaprav povzročilo nenaden izbruh bolezni, je sklepal, da najbrž stres, ko mu je pri 17 letih umrla mama. Dolgo je tlačil bolečo izgubo v podzavest, a si je našla svojo razdiralno pot na plano.

Oblast nad boleznijo. Jure, po poklicu strojni tehnik, je pri priči vzel odgovornost za svojo bolezen nase. »Nisem dopustil, da bi se kdorkoli ukvarjal z menoj, oče, s katerim sem takrat živel, sploh ni vedel, kako se bojujem s svojo boleznijo. Tudi zdaj, ko sem poročen, čim manj obremenjujem taščo in ženo,« pravi. Potem ko so mu v bolnišnici razložili, kaj vse mora početi, da diabetes ne bo pustošil po njegovem telesu, se je posvetil svojemu novemu načinu življenja z natančnostjo, ki jo pač premorejo tehniki.

Zdaj samo ošine hrano, pa mu je takoj jasno, koliko ogljikovih hidratov premore srednje velika paprika. Na začetku je vso hrano tehtal, primerjal tabele, preračunaval s kalkulatorjem, da si je čim natančneje odmeril inzulin. »Hotel sem narediti čim manj napak, čim manj velikih odmerkov inzulina, ki ima tudi stranske učinke, in čim manj hip … (gre za zelo nevarno stanje, ko ima diabetik v krvi premalo sladkorja). Sem perfekcionist, no, mogoče sem malo tudi pretiraval.«

Je bil kdaj v 13 letih, kar se bori z boleznijo, v zares hudih škripcih?  

»V bistvu samo enkrat, ampak tega ne bom nikoli pozabil. Sladkor mi je padel na 1,6, v avtu sem bil, tresel sem se. Trgovina je bila čez cesto. Kako priti do tja, teči namreč nisem smel. Nekako sem se le privlekel v trgovino, vzel sem čokolado in jo pojedel, še preden sem prišel do blagajne. Bil sem zelen. Sicer pa najhitreje dvigne sladkor coca-cola. Da se ve.«

Pravi, da na začetku ni vsega razumel, tehtal si je tudi meso, čeprav nima ogljikovih hidratov. Potem je doumel, da je pomemben glikemični indeks posamičnih živil. »Ljudje z diabetesom tipa 1 imajo sami s seboj veliko dela,« pravi. Ali pa ga imajo drugi.

Kaj je jedel? Pravzaprav vse, le naštudirati moraš, kaj in kdaj. Ker je športnik, si je lahko privoščil nekaj več grehov, ker je ogljikove hidrate pač pokuril. »Na maratonu Franja sem pojedel 15 frutabel, da sem prišel skozi. Če porabe ne naštudiraš dovolj, je lahko fizična aktivnost vprašljiva, saj se lahko spraviš v hipo,« pravi.

Več v Zarji št. 47, 20. 11. 2018.