Oštro ni »ostro«, čeprav je to seveda kar pravšnje poimenovanje za preiskovalno novinarstvo, ampak je južni veter na Jadranu, tako ga imenujemo tudi v slovenščini, ki zapiha pred precej razdiralnejšim jugom, pojasnjuje. Poleg Oštra je v Sloveniji podoben projekt Pod črto.

»Kriv« je Uroš Šoštarič. Kako je sploh zašla v preiskovalno novinarstvo? Leta 2006 jo je takratni odgovorni urednik Dela Peter Jančič v silnem zanosu, da bi »uravnotežil« Delo, nagnal iz notranje rubrike, češ da je nesposobna za ta način dela, in pristala je pri uredniku dopisništva Urošu Šoštariču. Ta pa je čisto dobro vedel, koga je dobil v redakcijo, in ji je naložil, naj razišče azbest v vagonih Slovenskih  železnic. »Uroš mi je potem govoril kar salonitka valovitka,« se smeje. Kar nekajkrat smo lahko brali vsesplošno sprenevedanje o nevarnem azbestu, ki je bil pod sedeži za izolacijo in je z leti razpadal ter zastrupljal potnike. Potem se je ostrila na manjših lokalnih zgodbah, kar velik zalogaj pa so bili brezplačniki, »kjer je šlo za popolno zlorabo zakona o volilni kampanji,« pravi. Da ne govorimo, od kod se je vzel denar za propagando najslabše sorte. Brezplačniki so bili namreč zastonj za bralce, njihovo nastajanje in distribucija pa nista bila  brezplačna. Potem je obdelovala Raščana, ki se je meteorsko pojavil, kupil in uničil Rašico in Delo Revije (in ki je, mimogrede, tudi sofinanciral brezplačnike), pa Hit, nekatere prevzeme medijev, leta 2011 se je ukvarjala z neonacisti … Spomni se seveda predvsem zgodb, ki so ji vzele največ časa, najbolj znani pa so zadnje čase Panamski in Rajski dokumenti, ko je kot članica mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev izbrskala imena Slovencev, ki v davčnih oazah skrivajo svoj denar, za kar je dobila tudi skupinsko Pulitzerjevo nagrado. »Nič svoj, naš denar skrivajo,« me takoj popravi. Iz davkov pač financiramo vse, kar nam država zagotavlja, s šolstvom in zdravstvom na čelu, in podlo je, da iz revnih in manj revnih ljudi stisne vsak cent, bogati, ki si lahko privoščijo odvetnike, svetovalce in posrednike, pa se plačilu izognejo.

Oštro. Oštro je center za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji. Zakaj? »Slovenija je del širših tokov in redke zgodbe so samo nacionalne. Sodelujemo z IROI, italijansko organizacijo za preiskovalno novinarstvo, na Hrvaškem pa je tako, da se skoraj nimamo s kom povezati. Zdaj sicer že usposabljamo hrvaško novinarko, ki bo lahko to območje samostojno pokrivala in sodelovala z drugimi organizacijami. Kot regijski center bomo tudi lažje kandidirali na razpisih za sredstva, sami smo namreč tako majhni, da nas sploh ne zaznajo.« Sploh pa so v EU prepričani, da je v vseh članicah demokracija in da neodvisnega preiskovalnega novinarstva niti ne potrebujemo, pravi. Če bi Oštro ustanovila v Srbiji ali Albaniji, bi od filantropskih društev v nekaj mesecih dobila denar za osnovno delovanje. »Tako pa vsi, ki delamo v Oštro, se ukvarjamo s številnimi projekti, pripravljamo  delavnice in izobražujemo kolege, za zdaj delujemo pro bono. Imam torej mir in čas, z denarjem je pa bolj slabo,« se nasmehne.

Beg iz uravnoteženosti. Nad klasičnimi mediji je precej obupana. »Njihovi poslovni modeli so v polnem nasprotju s tem, kar naj bi novinarstvo bilo. Novinarji so prisiljeni v štancanje, kopipejstanje, v hitrostno proizvodnjo novic, kar je popolnoma sprto s tem, da naj bi poglobljeno spremljali družbene trende. Kako naj bo novinar prodoren, če mora vsak dan narediti dva prispevka, ki nastaneta tako, da pač nekaj izveš, pokliče še tri ljudi za izjave in to je to – pa gremo dalje.« Zaradi tega je tudi šla na svoje.

Pa čeprav so novinarji prezaposleni in slabo plačani, bi vendarle lahko bolje opravili svoje delo, pravi. »Grozno me moti, da novinar napiše, 'da naj bi bil ta in ta lastnik neke parcele', čeprav potrebuje pet minut, da to sam preveri. Sicer pa se je gonja proti medijem začela med prvo Janševo vlado, šlo je za nasilno uravnoteževanje, ko smo morali imeti pri vsaki stvari levega in desnega sogovornika, pa še kakšnega za vmes, kar velja še danes in nima nobene zveze z realnostjo. Mi smo dolžni centrirati poplavo informacij, jih filtrirati, o njih razmisliti, razumeti kontekst in jih ustrezno predstaviti javnosti. Tako pa se zadnje desetletje ukvarjamo predvsem sami s seboj, javnost pa je oropana resničnih informacij. Sicer pa je v javnosti trend svinjanja po bolj izpostavljenih poklicih, vsi novinarji smo pokvarjeni, vsi zdravniki so pokvarjeni, da ne govorimo o politikih, in s tem si delamo medvedjo uslugo.«

Več v reviji Zarja št. 47, 20. 11. 2018.