To leto smo pridno nabirali zelišča. Zdaj je shramba »polna zdravja«, le pravilno je treba uporabiti vse te zaklade. Vaše knjige z veseljem beremo in so nam v veliko pomoč, a vseeno se nam odpirajo vprašanja, na katera ne najdemo odgovorov ali pa so pri različnih avtorjih protislovni. Ali žajbelj smemo uživati tudi kot poparek? Pri enem avtorju beremo, da ga je nujno prevreti, drugi navajajo le poparek. Nekateri kuhajo čaj iz trpotca, drugi pa ga uživajo le kot hladen preliv – kaj je pravilno? Kako je z ovsom – v enih knjigah beremo, da ga je treba prekuhavati vsaj 20 minut, v drugih pa zadošča 5 minut?
Marko in Vera
Pozdravljeni!
Zelo rada nabiram zelišča in delam pisane čaje, ki jih potem podarjam prijateljem. Pred kratkim mi je prijateljica povedala, da ni dobro, da jih že zmešam, in je bolje, da jih hranim vsakega posebej, zmešam pa šele pred uporabo. Pravi, da ste vi tako povedali na nekem seminarju, pa ne zna razložiti, zakaj. Zato sprašujem »pri izvoru informacije« – kaj je narobe, če so čaji vnaprej zmešani?
Jasna iz Kočevja
Imam težave z jetri in žolčnikom in mi vsi priporočajo artičokin čaj, tavžentrožo, encijan. Težava je v tem, da so vsa ta zelišča tako grenka, da ko naredim čaj, tega sploh ne morem spiti. Imate kakšen predlog, kako bi to lahko spravila po grlu?
Hvaležna bralka iz Ljubljane
Takšna vprašanja slišim skoraj vsak dan. Kot vidite, smo veliko napredovali. Včasih smo le namočili v vročo vodo filtrsko vrečko kakšnega »planinskega« čaja in nismo imeli dodatnih vprašanj. Več vemo, bolj se zavedamo, koliko odtenkov kakovosti lahko ima dober čaj. Tudi sama opažam, da največ zmede povzročajo rastline, ki jih je mogoče uporabiti na veliko različnih načinov, odvisno od cilja, ki ga želimo doseči. Nekatere preprosto vsebujejo zelo veliko dobrih učinkovin, s pripravo pa določamo, kaj od tega bo na razpolago našemu telesu.
Trpotec je odličen primer, kako način priprave določa učinke. Če uporabimo sveže liste, jih zmečkamo in damo na rano, bodo učinkovali antiseptično, ker se bodo iridoidni glikozidi, kot je avkubin, aktivirali in naredili antiseptično spojino avkubigenin. Ko rastlino posušimo, tega učinka ne bo več, vendar še vedno lahko računamo na veliko koristnih snovi, zlasti na fenolne glikozide, vitamine in rudnine. Če damo trpotec v med ali sladkor, bomo v največji meri izlužili sluzi, ki so blagodejne za sluznico žrela. Trpotčev sirup, pripravljen z medom, že tisočletja velja za enega izmed najboljših pripravkov za grlo. Sluzi lahko izlužimo tudi tako, da trpotec (enako velja za slezenovec) namakamo v mlačni vodi čez noč. Če pa delamo iz trpotca poparek, bodo v ospredje prišle čreslovine, saj sluzi razpadejo že pri temperaturah nad 40 oC. Kot vidite, ena rastlina, pa toliko različnih učinkov.
Hladno namakanje je priporočljivo tudi takrat, ko ne želimo, da v čaj pride preveč grenčin in čreslovin. Izrazito grenka zelišča, kot so islandski lišaj, tavžentroža in artičokini listi, se zato pripravljajo tako, da jih pustimo čez noč v hladni do mlačni vodi. Ker se tkiva rastlin ne bodo preveč odprla, čaj ne bo pretirano grenek, bo pa še vedno zelo učinkovit. Seveda moram poudariti, da čajev, za katere želimo, da učinkujejo na jetra, žolčnik ali ledvice, ne smemo sladkati, saj s tem onemogočimo njihovo želeni učinek. Kdor še ne ve, kako s spremembo okusa vplivamo na to, kje v telesu bo pripravek učinkoval, naj prebere Ščepec ustvarjanja.
Žajbelj na 1001 način
Podobna je zgodba o žajblju. Uporabljamo ga lahko na toliko različnih načinov, da so v srednjem veku imeli 90-stransko knjigo o njegovi pravilni uporabi. Zmore marsikaj, odvisno, kdaj ste ga nabrali, kako pripravili in kdo ga uživa.
Pri žajblju je potencialno problematičen predvsem tujon, ki ga najdemo v njegovem eteričnem olju. Če ga zaužijemo preveč, učinkuje kot živčni strup, če ga je ravno prav, pa spodbuja obnovo živčevja, ustavlja tresavico in izboljšuje delovanje možganov. Zato je dobro poznati razliko med ravno prav in preveč.
Količina tujona je odvisna predvsem od vrste žajblja – tisti s pisanimi listi, travniška in muškatna kadulja imajo zanemarljivo malo tujona v primerjavi z ozkolistnimi žajblji. Drugi kriterij je čas nabiranja – na začetku vegetacije je v žajblju skoraj desetkrat manj tujona kot ob cvetenju. Zato je dobro pri nabiranju označiti, kdaj, kje in kaj ste nabrali. Tudi tisti žajbelj z veliko tujona pride prav – predvsem za odpravljanje moljev iz omar, odganjanje uši z rastlin in varovanje lesa pred črvom – tam so povečane količine tujona dobrodošle. Nikakor pa takšnega žajblja ne namakamo v močnem alkoholu, saj bomo dobili izvleček z veliko tujona, ki lahko poškodujejo živčevje, možgane ter jetra.
V literaturi lahko preberete veliko napotkov za uporabo žajblja. In verjemite, še vedno jih je premalo glede na to, kaj vse lahko dobimo od te rastline, če jo pravilno uporabimo. Če žajbelj pripravimo kot zeleni čaj – poparjen z vodo, segreto na 70 oC, v pokriti skodelici –, bomo dobili poživljajoč napitek, ki bo svetlo zelene barve in bo dišal po žajblju. Vonj vam bo povedal, da je v njem tudi nekaj tujona, vendar v takšni količini učinkuje predvsem poživljajoče in ni nevaren.
Če žajbelj prekuhavamo tri minute in pustimo, da gre para v zrak, ne bo več vonja po žajblju, napitek pa bo bolj grenko-trpek. Takšen nam bo pomagal predvsem z veliko antioksidantov in grenčinami. Pri Breusu lahko preberemo, da tako pripravljen čaj obnavlja kostni mozeg in učinkuje protirakavo, zato je eden izmed stebrov njegove protirakave diete. V tako pripravljenem čaju ne bo nič tujona – ker je eterično olje z vrenjem izhlapelo in zato tudi ni omejitev pri uživanju.
Če žajbelj kuhamo dlje, bodo v ospredje prišle čreslovine. Te naredijo, da se sluznice skrčijo (s čreslovinami se stroji koža), zato je takšna oblika priprave koristna, ko želimo ustaviti krvavitve, izločanje sluzi ali gnoja. Takšnega praviloma le grgramo, uživamo pa, če hočemo ustaviti notranje krvavitve, ker bi sicer preveč izsušili sluznice.
Če pod jezikom čutite, da je v žajblju preveč čreslovin (usta vam preveč »skupaj vleče«), lahko rešite težavo preprosto tako, da v čaj vlijete malo mleka. Mleko nase veže čreslovine in ga zato uporabimo v vseh čajih, kjer ne želimo preveč čreslovin. (Zelo dobrodošlo takrat, ko vam npr. zeleni čaj v gostilni prelijejo s kropom in postane neužitno trpek!)
Včasih so Angleži v popoldanskih urah pili žajbelj z mlekom. Potem so trgovci ugotovili, da bi žajbelj za veliko denarja lahko prodali Kitajcem in Indijcem, od tam pa poceni kupili in Angležem veliko dražje prodali črni čaj. Tako globalna trgovina kroji naše navade – Angleži pa pijejo črni čaj z mlekom in se več niti ne spomnijo, kako je nastala ta navada.
Čaji seveda niso edina smotrna oblika uživanja žajblja. Ker je vse več težav z nespečnostjo, je zanimiv Hildegardin recept, naj žajbelj namočimo v toplem vinu ter ga potem damo na ščitnico in srce. Sliši se mogoče malo nenavadno, dokler ne izveste, da vsebuje žajbelj tudi melatonin – ki je pogoj za dober in globok spanec. Verjetno je Hildegarda na le njej znani način ugotovila, da gre za snov, ki je topna v vinu, malo alkohola na naši koži pa tudi prispeva, da snovi lažje prehajajo skoznjo. Žajbelj, prekuhan v vinu, pa je priporočala proti slabemu zadahu.
Žajbelj je odlična pomoč tudi pri pretiranem potenju rok, dlani ali v menopavzi. V zeliščni soli je v veliko pomoč jetrom in žolčniku. O vsem tem lahko več preberete v Ščepcu rešitve.
Koliko časa kuhamo oves?
Glavni razlog, zakaj ovsa ne smemo le popariti, je ta, da želimo priti do organskega silicija, ene izmed najpomembnejših snovi, ki jih ta rastlina ponuja. Silicij potrebuje čas, da se izluži, zato vse rastline, iz katerih želimo dobiti čim več silicija, prekuhavamo (preslica, oves, rman …). Čas prekuhavanja je odvisen od velikosti koščkov, ki jih kuhamo. Če imate večje kose ovsene trave, jih boste morali kuhati vsaj 20 minut. Če oves pred kuhanjem s škarjami razrežete na nekajmilimetrske koščke, bo lahko čas prekuhavanja krajši. Najboljši učinek je, če rastlino najprej pustimo nekaj časa stati v mrzli vodi, potem jo začnemo segrevati, pokrito vremo 5–15 minut in pustimo še vsaj pol ure stati. Tako se tkiva rastline najlepše odprejo in iz sebe dajo največ dragocenega silicija. Prednost ovsa je v tem, da v njem ni veliko klorofila in čaj ne bo oksidiral, četudi ga boste ves dan nosili v steklenici. Zato mu tudi počasna priprava ne škoduje.
Več v Zarji št. 43, 23. 10. 2018.
