Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma

Moje življenje je »čas zame«

»Pri zahtevnih poklicih, kamor sodi tudi vodenje Cankarjevega doma, osrednjega slovenskega kulturnega in kongresnega centra s skoraj pol milijona obiskovalci letno in več kot dva tisoč dogodki, si je treba natančno in smotrno razporediti čas,« pravi direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski in dodaja, da gre po 50. letu lažje, saj si opremljen z dragocenimi izkušnjami, zaradi katerih bolje predvidiš, kako se boš lotil izzivov, kamor sodi tudi usklajevanje dela in zasebnosti. »Počutim se, kot da bi bilo moje družinsko življenje v kombinaciji z ustvarjalnim delom nekakšen bister, deroč potok, v katerem plavam, skačem in se kobacam kot zadovoljna in igriva vidra. Vse je prežeto s takšnim zanosom, da pregorelosti za zdaj ne čutim.« Kadar jo delovna srečanja z veliko različnimi ljudmi, ki bi jim Cankarjev dom rada predstavila v kar najlepši luči, utrudijo, si zvečer privošči branje dobrih romanov in poezije. Zelo pomembno se ji zdi, da partner razume njene poglavitne življenjske vrednote. Hvaležna je, da ima takega moža. Čeprav je ob karieri in družini čas zase redka dobrina, si ga Uršula vzame. »Enkrat na mesec se odpravim na tajsko masažo z dišečimi olji. Takrat zaprem oči in razmišljam izključno o morju, ki ga obožujem. Ta meditacija z mene odplakne vse skrbi. Čim bolj redno se skušam tudi ukvarjati z nordijsko hojo – moj prijazni telefon pa beleži korake in mi pošilja spodbudne pohvale.« Pomembni pa so seveda tudi vsakodnevni obredi. »Preden zjutraj stopim skozi vrata Cankarjevega doma, rada spijem kavo v našem prelepem parku in opazujem krošnje mogočnih dreves.« Kadar je izčrpana, je to predvsem psihična izčrpanost. »Te se najraje znebim s plavanjem, pa s sprehodi po naravi, zelo pomagata tudi predpasnik in cunja, s katero temeljito zloščim stanovanje.« Dela in prostega časa ne doživlja ločeno. »Tudi svoje delo doživljam kot 'čas zame', čeprav je pogosto težko, me navdihuje in mi omogoča dragocena doživetja ter vsak dan veliko novih spoznanj, ki me bogatijo. Ne glede na to, kaj počnem – ali delam ali počivam, se mi vedno zdi, da je vse skupaj 'čas zame'. Moja kariera je moja strast, strastno življenje pa je užitek!«

Ajša Vodnik, direktorica AmCham

Hvaležna za vsak trenutek

»Včasih se počutim kot na raftingu – ne gledam na to, kaj se bo zgodilo čez tri kilometre. Na takšen življenjski slog se je navadila vsa naša družina, zato skupne trenutke v polnosti izkoristimo,« pravi Ajša Vodnik, direktorica Ameriške gospodarske zbornice Slovenije. »Otroci mi velikokrat rečejo, da nisem čisto navadna mama, ampak da sem zanje vseeno prava, malo odbita mama, in verjamem, da me tako tudi sprejemajo.« Vseskozi je zelo dinamična, kar se včasih pozna pri malce višjem pritisku. »Ampak z leti sem se naučila, kako se lažje umiriti in osredotočiti, za kar sem zelo hvaležna. Ne pustim, da bi mi igra, ki se ji reče poslovni svet, rušila tisto, kar je zame najpomembnejše – to pa je seveda družina.« Deluje po »etapah«. Zaveda se, da so nekateri meseci veliko intenzivnejši kot drugi, kar potem kompenzira tudi s spanjem in gibanjem. »Večinoma pa se skušam ob vikendih povsem odklopiti od dela. Po navadi nama z možem Rokom to tudi uspe.« Ker sta oba zelo zaposlena, je zelo hvaležna za podporo staršev, predvsem Rokova mama jim pri otrocih zelo pomaga. »V zadnjem času pa skušava navaditi odgovornosti tudi otroke. Treba jim je dati vedeti, da si tam, zanje, kadar te potrebujejo, in takrat ni pomembnejše stvari od njih, vedeti pa morajo, da lahko kakšno stvar rešijo tudi sami. Pripravljeni morajo biti tudi na stres v življenju in se znati s tem spopasti.« Ker se ji zdi zelo pomembno razumeti ljudi, se rada izobražuje v tej smeri, trenutno raziskuje nevrologijo in nevrolingvistično programiranje. Tudi to je njen »čas zase«, poleg športa, ki ga ima rada. V zadnjem času je navdušena nad tenisom. »Kljub temu da so trenutno moji dnevi precej intenzivni in čutim veliko pritiskov od zunaj, sem v zelo dobrem življenjskem obdobju. Res se imam lepo. Ladja nikoli ne potone, če je okoli nje voda. Težave nastanejo, če začne voda vdirati vanjo. In moja ladja je moja družina, v kateri se počutim varno. Ključno se mi zdi imeti ljubeče okolje in dobre odnose z ljudmi ter se veliko pogovarjati. Lahko bi edino malo več spala. V tem trenutku sem srečna že, če spim od polnoči do šestih zjutraj.« Z leti se je dobro spoznala in se naučila kakšno stvar tudi prespati, preden odreagira. »Kar pa še ne pomeni, da nisem strastna v tem, kar počnem,« se smeji. »Naučila sem se ločevati zavzetost in prehitre reakcije. Danes mi je to jasno.« V svojem življenju resnično pogreša le več časa s prijateljicami. »Sicer pa v življenju res čutim hvaležnost za vsak trenutek. Imam fino družino, zdrave otroke, uživam v tem, kar delam, in tega ne jemljem kot nekaj samoumevnega. Želim si še več prispevati k boljši Sloveniji, ki je že tako izjemna v svetu.«

Več v Zarji, 16.10.2018