Ne zgodi se prav pogosto, da na prizorišču katastrofe priredijo dan odprtih vrat. A prav to se je zgodilo prejšnji četrtek na Vrhniki, ko je vodstvo Kemisa na svoje dvorišče povabilo člane lokalne skupnosti. Glavni namen je bila predstavitev poteka obnove po požaru v razvpitem objektu, ki je na tisti usodni majski dan v okolico poslal več kot dvesto ton zgorelih strupov.
Četico občanov in novinarjev je na vročem popoldanskem betonu sprejel sam novi direktor podjetja Boštjan Šimenc. Ob strani mu je stal bivši direktor Emil Nanut. Težko bi torej govorili o izmikanju, saj sta bila na voljo za vsa vprašanja, ki jima jih je zastavljala zainteresirana javnost.
Kot bi lahko pričakovali, sta na ena odgovorila bolje kot na druga. Vsekakor sta za tiste, ki se jim zdi ostanek Kemisa v občini sprejemljiva možnost, predstavila venček zelo spodbudnih novic o obnovi.
»To bi tudi jaz rad vedel!« Obljubila sta, da je novi protipožarni varnostni sistem »totalen nadstandard« ne samo po evropskih, temveč celo po občutno strožjih ameriških kriterijih. Avtomatska gasilna naprava na celotni površini skladišča in obdelave odpadkov, dodatne protipožarne stene, posebna loputa v Tojnici, namesto vode za gasilo težka pena, poleg štirih že obstoječih je bilo še šest Kemisovih zaposlenih poslanih na šolanje za operativne gasilce. »Projektanti so mi zagotovili, da bodo škropilniki zadostovali, a sem vseeno vztrajal tudi pri novih protipožarnih stenah!« se je pohvalil Šimenc.
Nekoliko manj spodbuden vtis je lahko novinar Zarje dobil, ko je novemu direktorju postavil naslednje vprašanje: »Mediji smo objavili pričevanja Vrhničanov o tem, kako so jih med snubljenjem pred gradnjo Kemisa peljali na ogled v Avstrijo. Pri tem so jim razkazali povsem drugačen, neprimerljivo modernejši in varnejši objekt od tega, ki so ga Vrhničani potem dobili. Če je podjetje takrat tako surovo zavajalo občane, zakaj bi mu verjeli tokrat?«
»Saj to bi vendar jaz rad zvedel!« je strastno vzkrilil gospod Šimenc. »To je bilo namreč še pod starim, zdaj žal že pokojnim direktorjem. Ampak prav to bi jaz rad – da mi nekdo pove, kam točno so jih peljali in kaj so jim pokazali! Šele potem bi vam lahko ustrezno odgovoril na vprašanje.«
Tudi gospod Nanut, ki je stal kak meter stran, ni znal o tem ponuditi nobene uporabne informacije. Dejstvo, da oba hrepenita po tem, da bi ju glede tako ključnega vprašanja razsvetlil kdo od zunaj, je najbrž dovolj zgovorno samo po sebi. Da v podjetju gorečih serverjev brez back-upa tega podatka očitno nimajo nikjer zabeleženega, pa nas najbrž tudi ne bi smelo preveč presenetiti.
Nihče ni tega od nas zahteval. Ker se dneva odprtih vrat ni udeležilo prav veliko občanov, je bila debata večino časa dokaj umirjena. V treh urah je samo eden od prisotnih izgubil živce in oba direktorja napadel: »Ob takih strupih, kot jih skladiščite, niste imeli niti 24-urnega požarnega varstva! Pa kako ste si vendar lahko privoščili kaj takega?!« Na to je bivši direktor Nanut v svoji že večkrat izpričani nenavadni resnicoljubnosti odvrnil: »Ker ni tega od nas nihče zahteval.«
In prav tu je dejansko srčika celotne zgodbe. Prav zato bi lahko dobronamerni opazovalec novemu direktorju Šimencu celo oprostil, da je milo tožbo zaskrbljenega starša o tem, kako ni bila tisti dan zagnana niti sirena za javni preplah, presekal z: »Pa kaj zdaj to govorite meni?«
Vsakomur, ki zgodbo spremlja od začetka, je namreč kaj hitro postalo jasno, da imamo v slovenski državi bistveno večji problem kot s Kemisom s samo slovensko državo. Tudi v Zarji smo že večkrat podrobno razčlenili epski niz sramotne nesposobnosti ustreznih javnih služb. In to na čisto vseh ravneh, od lokalne do zvezne. Samo za telegrafsko rekapitulacijo te morilske šlamparije bi potrebovali vsaj še en takle članek. In če bi ga napisali, bi na koncu sila težko obranili tezo, da je šlo samo za nesposobnost.
Tako lahko direktorju Šimencu celo previdno pokimamo, ko je dal občanom na večino tistih najbolj sršečih vprašanj vedeti, da bi jih veljalo v resnici nasloviti na državo. Država pa na Kemisovo parkirišče seveda ni poslala nobenega predstavnika.
Inšpektorat ne priznava sodišč?! No, morda bi morala tudi Republika Slovenija vsake toliko prirediti dan odprtih vrat. Tokrat bi to v prostorih ministrstva za okolje konkretno morali storiti Inšpektorat RS za okolje in prostor, Agencija za okolje in Inštitut za javno zdravje. Tako bi lahko upravičeno razjarjeni občani vsaj povedali svoje pravim obrazom.
Med drugim zato, ker država vrhniški občini po okoljskem razdejanju še vedno ne dovoli niti statusa stranske stranke v inšpekcijskem postopku. Pravzaprav počne vse, da bi ji ta status odrekla, in v ta namen izvaja vedno bolj mrzlične birokratske lupinge. Status stranke v postopku skuša Vrhnika med drugim pridobiti zato, da bi lahko ob obnovi Kemisa sploh kdo sprožil postopek za presojo, ali Kemis za nove posege v konstrukcijo potrebuje gradbeno dovoljenje. Državnim organom se to pač ne zdi vredno storiti.
Inšpektorat je vlogo občine že dvakrat zavrnil, kot je to na naslednji stopnji storilo tudi ministrstvo za okolje. Potem je zadeva romala na upravno sodišče. Ko je o zadevi prvič odločala sodna, ne izvršna veja oblasti, je prišlo do dramatičnega zasuka. Tako jasne in do inšpektorata agresivne sodbe ni pričakoval nihče. Upravno sodišče je namreč presodilo, da je bila vloga zavrnjena neupravičeno, saj da je občina predstavila dovolj prepričljive argumente. Še več, sodišče je inšpektoratu celo jasno zapovedalo, da je njegovo sodbo dolžen upoštevati.
A kaj je na to storil inšpektorat? Mirno je ignoriral celo tako jasen napotek in si privoščil pravni salto mortale, saj se je samoiniciativno odločil, da v »izjemnih primerih« tovrstnih sodb ni dolžen upoštevati.
Ko sem za komentar poprosil uglednega ustavnega pravnika Andraža Terška, je izjavil: »Najpomembnejši del naše pravne (ne)kulture je izkustveno potrjeno dejstvo, da uradne osebe in predstavniki državnih institucij lahko kršijo ustavo in zakone ali ne spoštujejo sodb sodišč, pa za to ne odgovarjajo in niso kaznovani. Zato tako ravnajo vse bolj in vse pogosteje, nadzorni mehanizmi pa jim to še naprej in vse bolj dopuščajo.«
Več v Zarji št. 38, 18. 9. 2018.
